Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Neveljaven email naslov