Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
“Simon se že od devetega leta bojuje s hudo depresijo. Bil je priča nenadnim izbruhom moje bolezni, moji nemoči in popolnoma spremenjenemu družinskemu življenju. Za že tako preobčutljivega fantka je bila to prevelika sprememba. Potem so se – tudi zaradi njegove zaskrbljenosti in otožnosti – nad njim začeli izživljati sošolci: domov je prihajal pretepen, pogrizen, z modricami, v katastrofalnem stanju. Nič nam ni hotel povedati, ne vemo, kaj se je dogajalo, priča smo bili le histeričnim izbruhom joka in obupa. Pozneje se je stiska izražala še v uničevanju stvari, samopoškodbah. Ni več videl izhoda. In ko tako majhen otrok pride in pove, da ne vidi več ničesar lepega, da ne vidi več smisla nadaljevanja življenja in da ga želi končati, se ti duša razpara. To je nekaj najhujšega v življenju,” pripoveduje mama zdaj že najstnika Simona.
Od tedaj dobiva strokovno psihiatrično pomoč, vseskozi jemlje zdravila, tolažbo in beg pred vsem hudim pa je našel tudi v glasbeni šoli. “Ugotovili smo, da mu učenje glasbila zelo pomaga tudi pri obvladovanju depresije. Med sošolci v osnovni šoli še nikoli ni imel prijatelja, od tam prihaja žalosten, nesprejet, prizadet, črnogled. V glasbeni šoli pa ima številne prijatelje. Sodeluje v orkestru, tam se odlično počuti – spodbujajo ga! Ko pride iz glasbene šole, je drug otrok. Vesel, je razigran, skače, si poje, je nasmejan – presrečen. Zato si srčno želimo, da bi to šolanje nadaljeval, da bi mu še naprej pomagalo na poti iz depresije. Glasba mu namreč pomeni vse. Tudi sam pove, da je obiskovanje te šole zanj neizmerna sreča, užitek, veselje in da ima tako prijatelje, ki jih sicer sploh ne bi imel. Glasbena šola zanj pomeni življenje!” iskreno pove mama.
A čeprav ima glasbena šola zanj res velik, terapevtski pomen, družina plačila šolanja ne bi zmogla sama. Število prošenj za brezplačno šolanje na tej glasbeni šoli je namreč tako veliko, da kljub vsemu razumevanju take pomoči v šoli ne more dobiti. Ob mamini bolezni, brezposelnosti, večmesečnem čakanju na odločitev invalidske komisije, med katerim ne prejema prav nikakršnega dohodka, nujnem doplačilu za zdravila in nizki očetovi plači je bil prispevek, ki ga Simon prejema od svojega, zanj anonimnega botra, res v veliko pomoč.
Ne le otroci, kot je Simon, prav vsi otroci, ki zaradi neenakosti med vrstniki, slabih življenjskih razmer in socialnih stisk vsak dan čutijo neuspeh in odrinjenost, bi morali imeti zagotovljen dostop do dejavnosti, ki jih veselijo ter jim dajejo spodbudo in moč, da laže prebrodijo tudi manj prijetne plati odraščanja, je trdno prepričana mag. Jelena Vidmar, profesorica pedagogike in psihologije, ki se vso svojo poklicno pot ukvarja z inkluzijo in socialno pravičnostjo. “To je izjemnega pomena za njihov razvoj, razvoj možganov in sposobnost učenja. Učenci, ki take možnosti nimajo, imajo praviloma slabši učni uspeh, slabše učne in poklicne ambicije in so vsestransko deprivilegirani. Na drugi strani pa jim možnost delovanja lahko olajša življenje, tako da pozabijo na težave, ki jih sicer težijo, da lahko izživijo svoje sposobnosti, nadarjenosti. Da imajo srečnejše otroštvo, to pa je velik kapital za prihodnost!”
“To je neprecenljiva vrednost, še posebno zdaj, ko je v šolskem sistemu vse manj umetniških vsebin. Tudi šport je za vsestranski razvoj zelo pomemben in otrok brez njega ne bi imel tako uravnoteženega razvoja. Tega šola ne more zagotoviti. Zato zelo podpiram pomoč, ki jo posamezniki namenjajo za to. Ne le zato, ker brez take pomoči posamezni otroci izgubljajo priložnosti, ampak tudi zato, ker izgublja tudi družba kot celota – izgublja možnost, da bi ji tak otrok pozneje veliko dal.
Poleg tega nesrečen otrok, ki ima duševne težave zaradi različnih kriz v otroštvu, državo veliko stane. Če že družba in država tega ne vidita, ne razumeta ali pa se delata neumni, je dobro, da vsaj posamezniki priskočijo na pomoč,” konča mag. Jelena Vidmar.
Seveda bi država, ki je sposobna dojeti in preprečevati kratkoročne in dolgoročne posledice take socialne nepravičnosti, za svojo generacijo prihodnosti morala poskrbeti sama, a ji v realnosti neprecenljivo pomoč zagotavljajo donacije, tudi take, h kakršnim pozivamo v naših oddajah. Zato jih bomo tudi to jesen posvetili opozarjanju na pomen pomoči in podpore otrokom iz socialno najšibkejših okolij.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Z novim šolskim letom se prične tudi sezona vpisovanja v obšolske in zunajšolske dejavnosti. Iz leta v leto je vse več takih, ki so povsem samoplačniške, vse več jih je popolnoma nedosegljivih že za družine srednjega razreda, kaj šele za otroke, ki živijo v najhujši socialni bedi.
“Simon se že od devetega leta bojuje s hudo depresijo. Bil je priča nenadnim izbruhom moje bolezni, moji nemoči in popolnoma spremenjenemu družinskemu življenju. Za že tako preobčutljivega fantka je bila to prevelika sprememba. Potem so se – tudi zaradi njegove zaskrbljenosti in otožnosti – nad njim začeli izživljati sošolci: domov je prihajal pretepen, pogrizen, z modricami, v katastrofalnem stanju. Nič nam ni hotel povedati, ne vemo, kaj se je dogajalo, priča smo bili le histeričnim izbruhom joka in obupa. Pozneje se je stiska izražala še v uničevanju stvari, samopoškodbah. Ni več videl izhoda. In ko tako majhen otrok pride in pove, da ne vidi več ničesar lepega, da ne vidi več smisla nadaljevanja življenja in da ga želi končati, se ti duša razpara. To je nekaj najhujšega v življenju,” pripoveduje mama zdaj že najstnika Simona.
Od tedaj dobiva strokovno psihiatrično pomoč, vseskozi jemlje zdravila, tolažbo in beg pred vsem hudim pa je našel tudi v glasbeni šoli. “Ugotovili smo, da mu učenje glasbila zelo pomaga tudi pri obvladovanju depresije. Med sošolci v osnovni šoli še nikoli ni imel prijatelja, od tam prihaja žalosten, nesprejet, prizadet, črnogled. V glasbeni šoli pa ima številne prijatelje. Sodeluje v orkestru, tam se odlično počuti – spodbujajo ga! Ko pride iz glasbene šole, je drug otrok. Vesel, je razigran, skače, si poje, je nasmejan – presrečen. Zato si srčno želimo, da bi to šolanje nadaljeval, da bi mu še naprej pomagalo na poti iz depresije. Glasba mu namreč pomeni vse. Tudi sam pove, da je obiskovanje te šole zanj neizmerna sreča, užitek, veselje in da ima tako prijatelje, ki jih sicer sploh ne bi imel. Glasbena šola zanj pomeni življenje!” iskreno pove mama.
A čeprav ima glasbena šola zanj res velik, terapevtski pomen, družina plačila šolanja ne bi zmogla sama. Število prošenj za brezplačno šolanje na tej glasbeni šoli je namreč tako veliko, da kljub vsemu razumevanju take pomoči v šoli ne more dobiti. Ob mamini bolezni, brezposelnosti, večmesečnem čakanju na odločitev invalidske komisije, med katerim ne prejema prav nikakršnega dohodka, nujnem doplačilu za zdravila in nizki očetovi plači je bil prispevek, ki ga Simon prejema od svojega, zanj anonimnega botra, res v veliko pomoč.
Ne le otroci, kot je Simon, prav vsi otroci, ki zaradi neenakosti med vrstniki, slabih življenjskih razmer in socialnih stisk vsak dan čutijo neuspeh in odrinjenost, bi morali imeti zagotovljen dostop do dejavnosti, ki jih veselijo ter jim dajejo spodbudo in moč, da laže prebrodijo tudi manj prijetne plati odraščanja, je trdno prepričana mag. Jelena Vidmar, profesorica pedagogike in psihologije, ki se vso svojo poklicno pot ukvarja z inkluzijo in socialno pravičnostjo. “To je izjemnega pomena za njihov razvoj, razvoj možganov in sposobnost učenja. Učenci, ki take možnosti nimajo, imajo praviloma slabši učni uspeh, slabše učne in poklicne ambicije in so vsestransko deprivilegirani. Na drugi strani pa jim možnost delovanja lahko olajša življenje, tako da pozabijo na težave, ki jih sicer težijo, da lahko izživijo svoje sposobnosti, nadarjenosti. Da imajo srečnejše otroštvo, to pa je velik kapital za prihodnost!”
“To je neprecenljiva vrednost, še posebno zdaj, ko je v šolskem sistemu vse manj umetniških vsebin. Tudi šport je za vsestranski razvoj zelo pomemben in otrok brez njega ne bi imel tako uravnoteženega razvoja. Tega šola ne more zagotoviti. Zato zelo podpiram pomoč, ki jo posamezniki namenjajo za to. Ne le zato, ker brez take pomoči posamezni otroci izgubljajo priložnosti, ampak tudi zato, ker izgublja tudi družba kot celota – izgublja možnost, da bi ji tak otrok pozneje veliko dal.
Poleg tega nesrečen otrok, ki ima duševne težave zaradi različnih kriz v otroštvu, državo veliko stane. Če že družba in država tega ne vidita, ne razumeta ali pa se delata neumni, je dobro, da vsaj posamezniki priskočijo na pomoč,” konča mag. Jelena Vidmar.
Seveda bi država, ki je sposobna dojeti in preprečevati kratkoročne in dolgoročne posledice take socialne nepravičnosti, za svojo generacijo prihodnosti morala poskrbeti sama, a ji v realnosti neprecenljivo pomoč zagotavljajo donacije, tudi take, h kakršnim pozivamo v naših oddajah. Zato jih bomo tudi to jesen posvetili opozarjanju na pomen pomoči in podpore otrokom iz socialno najšibkejših okolij.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Neveljaven email naslov