Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Uspehov mlade plavalke Leje zagotovo ne bi bilo brez Botrstva. Po izgubi zaposlitve njena mama sploh ni upala razmišljati o tem, da bi jo lahko vpisala v klub, 30 evrov mesečno pa je Leji odprlo vrata do bazena…in do povsem drugačnega pogleda na svet.
Čeprav je udejstvovanje mnogih otrok žal vse bolj odvisno od dobrodelnosti, pa tudi številni klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. O tem s predstavnico plesne šole, ki že vrsto let brezplačno poučuje tudi otroke iz Botrstva.
“Podpirali smo deklico, ki je kasneje postala svetovna prvakinja. Vsa skupina ji je pomagala, ker je vedela, da težko živijo, tudi starši soplesalcev so bili zelo razumevajoči. Njena mamica je bila takrat zelo bolna, a sem prepričana, da je tudi hčerkin uspeh in užitek v plesu pripomogel, da je premagala bolezen,” se zgodbe svoje uspešne plesalke, ki ji je klub zaradi stiske doma omogočil brezplačno udejstvovanje, spominja plesno pedagoška vodja od ljubljanskih plesnih šol Anita Vihtelič. Potem jo oblijejo solze: “Ko se srečava, me vedno objame, tudi z mamico se vedno objameva, ker…nihče ne ve, kje bi lahko ta deklica končala. Tako pa je bila uspešna v plesu in v šolanju, ima službo in urejeno življenje in mislim, da smo nekaj malega k temu pripomogli tudi mi. In bilo je vredno, ker veš, da si naredil nekaj dobrega, pa če si rešil samo enega otroka!”
Tudi številni drugi klubi in izobraževalne ustanove nikakor niso neobčutljivi na finančne stiske družin otrok. Večja težava je, da starši otrok sploh nikoli ne vpišejo, ker vedo, da vadnine ne bodo zmogli plačevati, ali pa da takrat, ko se pri plačevanju zalomi, tega v klubu ne povedo, se sploh ne skušajo dogovoriti za pomoč ali pa otroka celo izpišejo zaradi lažnega razloga.
Mnogi klubi in šole, ki jim starši za stisko povedo ali zanjo izvedo kako drugače, skušajo vsaj malo pomagati. A vsemu njihovemu razumevanju navkljub: tovrstne izobraževalne ustanove so najpogosteje le podjetja, povsem odvisna od uspešnosti in preživetja na ne redko že zasičenem trgu. Ki ne morejo poslovati z izgubo, da prek svojih poslovnih možnosti otrokom ne morejo nuditi popustov ali celo brezplačnega udejstvovanja.
“Ni vselej lahko, predvsem na višjih stopnjah, ko se začnejo tekmovanja, stroški za prijavnine, za potne stroške, za kostume ali drugo opremo in za dodatne priprave, je treba sredstva od nekod zagotoviti.” In tukaj se športna pot za številne talente praviloma žal ne more nadaljevati tako kot bi se lahko, če bi otroci prihajali iz drugačnih okoli ali imeli financiranje sistemsko zagotovljeno. “A vsaj za nižje stopnje, kjer vadijo skupine, sem prepričana, da imaš vedno prostor za enega ali dva. Če imaš kos kruha, ga vedno lahko deliš!”
Seveda tudi v klubih zabeležijo poskuse zlorabe, a jih, kot pravi Anita Vihtelič, vsaj pri njih nikoli ne rešujejo na škodo otrok, prav vse pa je poplačano s tistimi, res uspešnimi zgodbami.
Uspešno zgodbo piše tudi 11-letna Leja, ki je ni prevzel ples, pač pa se je zaljubila v plavanje. Ker z brezposelno mamo živita le od socialnih pomoči in dodatkov, jima o plačilu stroškov ne ostane niti za hrano, kaj šele za Lejino veliko ljubezen, šport:
“Vsaj dve leti je nisem vpisala nikamor, ker sem vedela, da ne bom zmogla , čeprav si je želela. Ko sem dobila obvestilo, da je sprejeta v Botrstvo, sem dobesedno kričala od sreče! Nisem mogla verjeti, da je še kje kdo, ki je otroku pripravljen pomagati, res ne! Joj, kako neskončno sem bila hvaležna!”
Čeprav jima je denarja zmanjkovalo za res nujne življenjske stroške, je Lejina mama niti za sekundo ni pomišljala, vse je šlo za plavanje: “Seveda, to je denar, ki je namenjen otroku in mora biti porabljen neposredno zanj. Leji se je skoraj zmešalo od sreče, dobila je neverjeten zagon, še v šoli v naravi, v katero je s sošolci šla tik pred začetkom svojih prvih treningov, je podirala vse hitrostne rekorde, tako zelo si je prizadevala dobro plavati!”
In čeprav 11 letnica že dosega dobre rezultate, je nadaljnje obiskovanje treningov v celoti odvisno od maminega plačila: “Če ne bi bilo Botrstva – adijo plavanje. Plavanje pa ji toliko da! Počuti se samozavestno, tam se razbremeni, ima družbo, v razredu lahko reče, da tudi ona nekam hodi in da je najboljša. In je res, najboljša v skupini je! Odličnjakinja je tudi v šoli, ker ji plavanje da tak zalet, da takoj naredi vse naloge, vse za šolo, da le lahko gre potem na trening. pa kako je varčevala denar za torbo za plavalne potrebščine! Po evro je zbirala od vsepovsod, prosila babico, kogarkoli, bila je pripravljena karkoli storiti, da bi zbrala čim prej in je varčevala, da sva potem kupili neko zelo poceni torbo, ampak to je zdaj njena torba za plavanje. Zdaj vse ima motiv!”
Zato seveda mama niti ne upa pomisliti, da bi Leja izgubila podporo botrstva: “Ubilo bi jo, mene pa tudi! Saj je komaj začela, najboljša je, zdaj bi morala pa nehati??” je že ob sami misli zgrožena mama. Ob sicer skrbno skritem strahu pred prihodnostjo Lejina mama pogosto razmišlja tudi o tem, zakaj dovolimo, da premoženjsko stanje staršev tako močno odloča o razvoju športnih in drugih talentov pri nas: “Najpomembnejše bi moralo, kdo ima največji potencial, kdo je najbolj zagnan, plačilo staršev bi moralo biti manj pomembno. Če napredujejo le otroci premožnih staršev, je v športu veliko manj srčnosti!” je prepričana Lejina mama.
In pri tem so donacije neizmerno pomemben vir pomoči otrokom kot je Leja. Ves september bo zato vsak poslan SMSz geslom BOTER5 na številko 1919 pomenil darovanih 5 evrov za to, da bodo otroci, ki si to želijo, imeli možnost razvoja tudi v obšolskih dejavnostih.
Kako pomagati?
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
Teh osem bank že nekaj časa svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in za druge humanitarne programe ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Nova Ljubljanska banka,
Addiko (prej Hypo Alpe Adria),
Abanka,
Banka Koper,
SKB,
Unicredit banka,
Delavska hranilnica,
Sberbank.
Donirate lahko tudi prek sistema PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za razvoj talentov”. Če komentarja ne boste pripisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Prav vsi nakazani zneski bodo brez slehernega odbitka porabljeni za razvoj nadarjenosti otrok iz projekta Botrstvo.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Neveljaven email naslov