Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Botro je močno ganila Mašina stiska, sredstva za violino zbira zares inovativno
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Maša je nadarjena violinistka, ki z mamo in bratom živi v starejšem stanovanju brez sanitarij, a je bila v osnovni in glasbeni šoli vseskozi odličnjakinja. “Prijazno, simpatično, družabno in sočutno dekle je, zelo rada nastopa. Je tudi članica šolskega godalnega orkestra in vedno je med prvimi, ki pomagajo novim članom, ko se vključujejo vanj. Vedno je pripravljena pomagati,” jo opisuje ravnateljica nižje glasbene šole. Ker je tudi sama glasbenica, posebno poudarja pomen uspehov, ki jih je dosegla kljub razmeram, v katerih živi. “Vsi njeni uspehi so vredni posebne pohvale in spoštovanja. Zagotovo bi bili še večji, če bi imela možnosti, kakršne imajo drugi. Tako pa se njene sanje o nadaljevanju šole žal niso mogle uresničiti,” z dekletom sočustvuje ravnateljica.
Mašine sanje, da bi šolanje lahko nadaljevala na srednji glasbeni šoli, je namreč preprečil pogoj, da za to potrebuje svoje lastno glasbilo. Za deklico, ki po očetovi smrti živi z brezposelno mamo in mlajšim bratom, prav tako odličnjakom, je to nedosegljivo visok strošek.
V nižji glasbeni šoli so ji pomagali tako s subvencioniranjem oz. oprostitvijo plačila vadnin kot z najemom inštrumenta, pri šolanju na višji stopnji pa taka pomoč ni možna. A ravnateljica pravi, da sanje še niso popolnoma zamrle: s primernim instrumentom je pot k profesionalni glasbeni karieri še zmeraj mogoča. “Ni še vse izgubljeno; če bi dobila primeren inštrument, bi se lahko odločila za glasbeno pot ali pa bi se ob izbrani srednji šoli vpisala še na vzporeden program srednje glasbene šole. Ni še prepozno, nikakor ne!”
A tudi če ne, dober inštrument potrebuje za igranje v orkestru in manjših zasedbah. “Maši glasba res veliko pomeni; sprošča jo, pomirja, z njo se čustveno izraža. Zato bo glasba brez dvoma tudi v prihodnje pomemben del njenega življenja.”
Otrok, ki kljub uspehom, prepoznani nadarjenosti in veliki želji po igranju inštrumenta glasbene poti ne morejo nadaljevati, ker starši ne zmorejo plačila, je iz leta v leto več. V Mašini šoli pravijo, da se je njihovo število predvsem v zadnjih treh letih precej povečalo in da je prav strošek nakupa instrumentov pogosto stopnička, pri kateri se glasbeno izobraževanje na višjih stopnjah za številne ustavi.
A čeprav se je bila Maša za zdaj prisiljena odreči svojim sanjam o srednji glasbeni šoli, se ji ta možnost morda odpre vsaj v naslednjem šolskem letu. Maša je namreč vključena v Botrstvo in njena botra Mirjam se je odločila, da ji pomaga. “Ko sva si začeli dopisovati, je bila stara 13 let, a je v pismih pokazala tako zrelost in ljubezen do glasbe, da me je res ganila. Ker je moja strast energetsko zdravljenje ljudi, sem si zamislila, da bi svoj prosti čas namenila zdravljenju, vendar tako, da vse moje stranke najprej vplačajo mojo storitev na poseben sklic pri ZPM Moste oz. Botrstvu, ki je odprt samo za zbiranje sredstev za Mašino violino. Vsaka moja stranka mora pred dogovorjenim terminom pokazati potrdilo, da je res vplačala, tako da z denarjem nimam popolnoma nič, vse gre za Mašo. Jaz izvajam le zdravljenje in pri tem imam pogosto v mislih, zakaj to počnem; predstavljam si Mašo, kako igra na violino. Čeprav je v resnici še nikoli nisem videla. In to me še bolj motivira. Tako smo vsi zadovoljni: stranka, ker dobi storitev, Maša in jaz, ker naredim nekaj dobrega.”
Mirjam od pomladi še ni zamudila nobenega delovnega četrtka. “Odkar to počnem, je to zame absolutna četrtkova prioriteta. Čas za kosilo, ki je temu namenjen, je rezerviran samo za to mojo misijo. Nikoli ne grem na kosilo, vse sestanke in druge obveznosti si prilagodim tako, da imam to uro prosto – vse je podrejeno temu, da se nabira denar zanjo. Sicer počasi, a zelo vztrajno! To je moj prispevek k Botrstvu!”
Cena za primerno violino je res visoka, za zdaj je zbrana približno tretjina potrebnega denarja. Mašina botra si zato želi, da bi ji pri tem pomagal še kdo. “Želela bi si, da bi bilo to čim prej, ker vem, kako zelo si želi igrati v orkestru. Sama pa sem že tako ali tako sklenila, da ko končam zbiranje za Mašo, zagotovo nadaljujem to akcijo za otroke, ki so v podobni stiski – morda potrebujejo športni pripomoček, počitnice, kar koli. Tako prisluženih sredstev nočem zase, s tem si želim nekomu pomagati,” je odločena botra Mirjam.
Kljub veliki akciji, ki jo je začela zanjo in o kateri Maša sploh nič ne ve, se torej Mirjam z njo še nikoli ni srečala. Tudi takrat, ko bo Maša dobila novo violino – v to botra trdno verjame – se najbrž ne bosta spoznali. “Čutim pa veliko željo, da bi šla na njen koncert, na katerem bi zaigrala na to novo violino. Tako bi se sanje uresničile ne le njej, pač pa tudi meni!”
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Botro je močno ganila Mašina stiska, sredstva za violino zbira zares inovativno
“Nikoli me ni prosila, naj ji pomagam. Močno se zaveda, kako velik strošek je to. A v njenem pisanju sem začutila, kako veliko ji glasba pomeni, kako pomembna opora je v njenem življenju. Ta njena stiska me je prizadela in mi nikakor ni dala miru. Čutila sem se skoraj poklicano, da ji vsaj poskušam pomagati do tako želene violine,” je povod za svojevrstno akcijo zbiranja opisala Mašina botra Mirjam. Mašo je bolje spoznala iz pisem, ki ji jih pošilja, čeprav se nista nikoli videli.
Maša je nadarjena violinistka, ki z mamo in bratom živi v starejšem stanovanju brez sanitarij, a je bila v osnovni in glasbeni šoli vseskozi odličnjakinja. “Prijazno, simpatično, družabno in sočutno dekle je, zelo rada nastopa. Je tudi članica šolskega godalnega orkestra in vedno je med prvimi, ki pomagajo novim članom, ko se vključujejo vanj. Vedno je pripravljena pomagati,” jo opisuje ravnateljica nižje glasbene šole. Ker je tudi sama glasbenica, posebno poudarja pomen uspehov, ki jih je dosegla kljub razmeram, v katerih živi. “Vsi njeni uspehi so vredni posebne pohvale in spoštovanja. Zagotovo bi bili še večji, če bi imela možnosti, kakršne imajo drugi. Tako pa se njene sanje o nadaljevanju šole žal niso mogle uresničiti,” z dekletom sočustvuje ravnateljica.
Mašine sanje, da bi šolanje lahko nadaljevala na srednji glasbeni šoli, je namreč preprečil pogoj, da za to potrebuje svoje lastno glasbilo. Za deklico, ki po očetovi smrti živi z brezposelno mamo in mlajšim bratom, prav tako odličnjakom, je to nedosegljivo visok strošek.
V nižji glasbeni šoli so ji pomagali tako s subvencioniranjem oz. oprostitvijo plačila vadnin kot z najemom inštrumenta, pri šolanju na višji stopnji pa taka pomoč ni možna. A ravnateljica pravi, da sanje še niso popolnoma zamrle: s primernim instrumentom je pot k profesionalni glasbeni karieri še zmeraj mogoča. “Ni še vse izgubljeno; če bi dobila primeren inštrument, bi se lahko odločila za glasbeno pot ali pa bi se ob izbrani srednji šoli vpisala še na vzporeden program srednje glasbene šole. Ni še prepozno, nikakor ne!”
A tudi če ne, dober inštrument potrebuje za igranje v orkestru in manjših zasedbah. “Maši glasba res veliko pomeni; sprošča jo, pomirja, z njo se čustveno izraža. Zato bo glasba brez dvoma tudi v prihodnje pomemben del njenega življenja.”
Otrok, ki kljub uspehom, prepoznani nadarjenosti in veliki želji po igranju inštrumenta glasbene poti ne morejo nadaljevati, ker starši ne zmorejo plačila, je iz leta v leto več. V Mašini šoli pravijo, da se je njihovo število predvsem v zadnjih treh letih precej povečalo in da je prav strošek nakupa instrumentov pogosto stopnička, pri kateri se glasbeno izobraževanje na višjih stopnjah za številne ustavi.
A čeprav se je bila Maša za zdaj prisiljena odreči svojim sanjam o srednji glasbeni šoli, se ji ta možnost morda odpre vsaj v naslednjem šolskem letu. Maša je namreč vključena v Botrstvo in njena botra Mirjam se je odločila, da ji pomaga. “Ko sva si začeli dopisovati, je bila stara 13 let, a je v pismih pokazala tako zrelost in ljubezen do glasbe, da me je res ganila. Ker je moja strast energetsko zdravljenje ljudi, sem si zamislila, da bi svoj prosti čas namenila zdravljenju, vendar tako, da vse moje stranke najprej vplačajo mojo storitev na poseben sklic pri ZPM Moste oz. Botrstvu, ki je odprt samo za zbiranje sredstev za Mašino violino. Vsaka moja stranka mora pred dogovorjenim terminom pokazati potrdilo, da je res vplačala, tako da z denarjem nimam popolnoma nič, vse gre za Mašo. Jaz izvajam le zdravljenje in pri tem imam pogosto v mislih, zakaj to počnem; predstavljam si Mašo, kako igra na violino. Čeprav je v resnici še nikoli nisem videla. In to me še bolj motivira. Tako smo vsi zadovoljni: stranka, ker dobi storitev, Maša in jaz, ker naredim nekaj dobrega.”
Mirjam od pomladi še ni zamudila nobenega delovnega četrtka. “Odkar to počnem, je to zame absolutna četrtkova prioriteta. Čas za kosilo, ki je temu namenjen, je rezerviran samo za to mojo misijo. Nikoli ne grem na kosilo, vse sestanke in druge obveznosti si prilagodim tako, da imam to uro prosto – vse je podrejeno temu, da se nabira denar zanjo. Sicer počasi, a zelo vztrajno! To je moj prispevek k Botrstvu!”
Cena za primerno violino je res visoka, za zdaj je zbrana približno tretjina potrebnega denarja. Mašina botra si zato želi, da bi ji pri tem pomagal še kdo. “Želela bi si, da bi bilo to čim prej, ker vem, kako zelo si želi igrati v orkestru. Sama pa sem že tako ali tako sklenila, da ko končam zbiranje za Mašo, zagotovo nadaljujem to akcijo za otroke, ki so v podobni stiski – morda potrebujejo športni pripomoček, počitnice, kar koli. Tako prisluženih sredstev nočem zase, s tem si želim nekomu pomagati,” je odločena botra Mirjam.
Kljub veliki akciji, ki jo je začela zanjo in o kateri Maša sploh nič ne ve, se torej Mirjam z njo še nikoli ni srečala. Tudi takrat, ko bo Maša dobila novo violino – v to botra trdno verjame – se najbrž ne bosta spoznali. “Čutim pa veliko željo, da bi šla na njen koncert, na katerem bi zaigrala na to novo violino. Tako bi se sanje uresničile ne le njej, pač pa tudi meni!”
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Neveljaven email naslov