Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Neveljaven email naslov