Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije.
Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji bi se Lucijino šolanje brez pomoči dijaškega sklada najbrž končalo
Lucija z bratom in sestro, še osnovnošolcema, in z brezposelno mamo, ki na obrobju države ne dobi službe le v svojem poklicu, pač pa prav nobene, živi v hiši, ki jo je banka zaradi hipotekarnega dolga že skušala prodati na dražbi. Kljub temu se ob koncu osnovne šole nikakor ni želela odpovedati svojim načrtom: “Že v osnovni šoli sem imela zelo velike ambicije, želim se vpisati na medicino in postati uspešna zdravnica.”
Zato si je Lucija silno želela vpisati se na res zahtevno gimnazijo, ki bi ji omogočila dobro podlago za tako zahteven in dolgotrajen študij. Čeprav je bilo komaj verjetno, da bi tak strošek zmogli kriti, so se v družini odločili, da tvegajo in Luciji vsaj poskušajo uresničiti sanje. Lucija se je vpisala tako na želeno gimnazijo kot v dijaški dom: “To mi je pomenilo vse. Da bom lahko dosegla svoje sanje, da bom lahko dosegla tisto, kar želim! Že takoj prvi mesec se je mama z ravnateljico doma skušala dogovoriti za kakršen koli drugačen način plačevanja položnice in moram reči, da so bili zelo razumevajoči. A vseeno je bilo težko, dolg se je kopičil … Grozno je, ko te pokličejo v pisarno svetovalnega delavca in te vprašajo, kaj boš storila, če bo treba šolanje prekiniti … Takrat se ti kar stemni pred očmi in bi najraje samo stekel v sobo in se razjokal. In naredila sem natanko to,” opisuje prvo leto na gimnaziji.
“Kadar koli sem na hodniku srečala ravnateljico ali svetovalnega delavca, bi se najraje obrnila stran, ker sem samo čakala, kdaj mi bodo rekli, da ne gre več tako naprej in da moram domov. In to je res grozno.”
Čeprav je prvi letnik končala z izvrstnim uspehom, bi se brez razumevanja dijaškega doma zlahka zgodilo, da bi se njeno šolanje takrat končalo: »Ostal je namreč zelo velik dolg do doma, ki ga mama ni mogla plačati, ker nam je grozila prodaja doma na dražbi in so nam pri banki pobrali vse, kar se je dalo. Sem pa takrat začela delati v knjižnici dijaškega doma in sem tako poplačala vsaj del stroškov bivanja. Na koncu drugega letnika so mi povedali, da bo v tretjem letniku morda lahko pomagalo Botrstvo.« A bilo je prelepo, da bi povsem verjela, zato je bila ob obvestilu, da je med izbranimi dijaki, povsem šokirana: “Res sem bila, kar razjokala sem se v pisarni, ker prej sploh ne verjameš, da še obstajajo ljudje, ki ti omogočijo takšno pomoč. Seveda sem takoj poklicala mamico, izpolnili sva vlogo, in ko sem dobila še pisno potrdilo, sem začutila neskončno olajšanje. Sploh ne morem opisati, kako veliko!”
Ko je Lucija izvedela, da ima bivanje v domu zagotovljeno, je to ni samo pomirilo, ampak ji je vlilo tudi veliko volje za še boljši učni uspeh. Dobila je tudi občutek enakovrednosti med sošolci, ki po večini prihajajo iz bistveno bogatejših družin: “V prvem letniku se nikoli nisem mogla odzvati vabilom na kavo, vedno sem lagala, da imam obveznosti in da se moram učiti. Ker sem hotela privarčevati tudi tisti evro, ki bi ga dala za kavo ali sladoled. Zdaj, ko vem, da imam dom zagotovljen, pa si res redko privoščim tudi to, se z njimi družim in se tako počutim enakovrednejšo.” Tak način namreč Luciji prav denar sploh odpira vrata v družbo sošolcev: “Težko je to reči, a dejansko se s takim druženjem lahko bolje zbližam z njimi in se to zelo pozna pri naših odnosih. Čeprav je žalostno, da je tako zaradi denarja, ampak na neki način je.”
Lucija sicer zaradi odličnih ocen ima štipendijo, vendar: »Zaradi birokratskega zapleta eno leto nisem prejemala dodatka za dijaški dom. Nikakor se temu skladu ni dalo dopovedati, kako zelo bi ga potrebovala in ga nato vse leto nisem prejemala.«
In ker se uradnikom ne mudi tako zelo kot tistim, ki morajo vsak mesec plačati položnice, Lucija še vedno ne ve, ali bo za to šolsko leto dobivala dodatek za bivanje v domu. Poleg dolgov za minuli dve leti, ki še niso plačani, in stroškov poti domov čez konec tedna so velik izdatek tudi potrebščine: “Sploh na začetku leta je to ogromen strošek, še zdaj nimam vsega, kar bi potrebovala.”
Lucija se zelo zaveda, da je njeno šolanje izjema, da večina mladostnikov s podobnimi željami in potencialom iz podobno revnih družin take priložnosti nima in ne bo imela. Do na videz brezplačnega šolskega sistema, v katerem hkrati denar odloča o toliko stvareh, je zato kritična.
“Zdi se mi žalostno, da ima možnost za uspeh le tisti, ki ga doma lahko financirajo. Zato se mi zdi pomembno, da obstajajo ljudje, ki so nam pomagali prek dijaškega sklada pri Botrstvu. Dejansko so s tem omogočili razvoj tudi nam, ki imamo številne ambicije, da bi spremenili stvari na bolje in nekoč pomagali drugim!”
Lucija bo to šolsko leto imela zagotovljeno bivanje v domu, prihodnje pa bo odvisno od tega, koliko donatorskih sredstev se bo steklo v dijaški sklad, odprt pri Botrstvu. Sama si neizmerno želi, da bi bilo dovolj zanjo in za vse, ki tako pomoč potrebujejo: “Ogromno bi mi pomenilo, lažje bi se osredotočila na delo, še z večjim veseljem bi hodila v šolo, ker bi vedela, da mi tega nihče ne more vzeti. To bi bilo res krasno!”
Lucija je ena od 80 izbranih dijakov iz vse Slovenije, ki pomoč pri šolanju dobivajo iz posebnega dijaškega sklada.
Sredstva zanj se zagotavljajo tudi iz sredstev, ki jih podarite Botrstvu, ko glasujete za katerega od predlaganih kandidatov za Ime tedna ali meseca, sklad pa lahko podprete tudi z neposredno donacijo v poljubni višini:
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deevet bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Neveljaven email naslov