Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Mali Nikolaj živi le s trajno invalidnim očetom, ki mora jemati 20 tablet na dan
“Doživel sem hud infarkt, po zdravniških ocenah je bil na desetstopenjski lestvici ocenjen z vrednostjo 9-10. Mesece sem preživel v bolnišnici. Z operacijo so mi rešili življenje, a sem ostal invalid. V času, ko sem se boril za življenje, se mi je rodil sin. A ga je dva tedna po rojstvu mamica zapustila. Nikoli več se ni oglasila. Takrat sem bil na smrt bolan, z majhnim otrokom. Če mi mama in sestra takrat ne bi toliko pomagali, ne vem, ali bi bil danes sploh še tu,” dobri dve leti pozneje opisuje Nikolajev očka.
Zdaj sam skrbi za živahnega dveletnika, kar je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno: “Vse je drugače, kot je bilo nekoč. Ne smem dvigniti več kot za dva ali tri kilograme teže, ker bi to lahko povzročilo notranje poškodbe. Težko je, ker živiva v drugem nadstropju, včasih bi otroka dvignil, ga nesel, pa se bojim, da bi lahko bilo kaj narobe. Res se vsak dan posebej borim, da se imava lepo, da kakovostno preživiva dan, da je skuhano, da greva na zrak, na igrala, da gre ob uri spat in se potem lahko še pogovarjava, učiva, igrava …”
“Hodil je tudi v vrtec, a je domov prinašal številne okužbe in sem vsakič končal v bolnišnici, bakterije me lahko življenjsko ogrozijo, zato sem ga moral izpisati iz vrtca.” Seveda bi bilo veliko lažje, če bi ga lahko vpisal, tam bi imel tudi primernejšo in bolj raznovrstno prehrano. S sredstvi, ki jima ostanejo od socialnih pomoči, je to doma zelo težko. “Imava vsak svojo prehrano, jaz moram imeti zaradi okužb strogo dieto. In potem prav vsako stvar preračunam, preden jo kupim, ali lahko, ali nama bo zneslo do konca meseca. Zanj skušam kupovati čim bolj zdravo, a je vse tako drago, sadje, zelenjava, vse …”
Za prehrano, plenice, oblačila in vse, kar potrebujeta, jima v povprečju ostane osem evrov na dan. Za oba. “Težko je kupiti vse, tudi oblačila in igrače. Star bo tri leta, potreboval bi kakšno kolo, pa sploh še nisem gledal, koliko stanejo, ker tako nimam.”
Vse to je na stranskem tiru tudi zato, ker so na prednostnem seznamu nujno potrebna doplačila zdravil in prehranskih dodatkov za očetovo zdravje: “Vsak dan jemljem 20 tablet, jemal jih bom do konca življenja: nekatera moram doplačevati, kar ni malo, dodaten problem je, ker si moram sam kupovati prehranske dodatke, magnezij, kalcij … Če namreč ob zdravniških kontrolah teh vrednosti v krvi nimam urejenih, me zadržijo v bolnišnici in jih dobivam z infuzijo.” To pa je neprijetno ne le zanj, pač pa tudi za malčka, za katerega ta čas skrbijo sorodniki.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Nikolaja iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njegovega očeta.
Očetu pa dodatne zdravstvene težave povzroča tudi dejstvo, da so mu pred pol leta iz zdravstvenih razlogov nenadoma odstranili prav vse zobe, saj bi skrito vnetje v koreninah njegovo življenje lahko ogrozilo: “In zdaj sem že skoraj pol leta brez zob. Ne moreš ne gristi, ne jesti, veliko sem shujšal.” Čeprav so mu zobe odstranili po zdravniški odločitvi in zaradi življenjskega ogrožanja zdravja, začasne ali stalne proteze na račun zdravstvene zavarovalnice ne more dobiti prednostno. Spraševal je pri številnih zobozdravnikih: čakalna doba pa povsod najmanj leto in pol. “In potem, tik preden ti rečejo adijo, te malo še pocukajo za roko in prišepnejo, da če bi si lahko pa kje izposodil denar, ti pa lahko v enem tednu odvzamejo odtis in v treh do štirih naredijo protezo, kakršno želiš. Žalosten in razočaran sem šel od vsakogar z mislijo, kako se vse vrti okrog denarja.”
In denar odloča še o nečem, kar očetu dveletnika načenja zdravje: stanovanje ogrevata s staro pečjo na drva, ki jih mora sam znositi v stanovanje: “Peč je stara kot blok, vsaj kakšnih 40 let, letos se je že začela krušiti in razpadati od znotraj, strah me je bilo, da ne bi uhajal kak smrtonosen dim, in upal, da bi zdržala vsaj še nekaj časa. Problem je tudi, ker moram iz kletnih prostorov nositi drva, česar tako ali tako ne bi smel. Ampak druge izbire nimam. Zato si v kantico naložim kos ali dva in grem počasi po stopnicah. In tako nekajkrat na dan.”
Kajti denar pač danes odloča o skorajda vsem.
“Najbolj me skrbi za njegovo prihodnost, kako mu bom lahko pomagal, saj mu moram biti mama in oče hkrati. Boril se bom na vse načine. Saj če že mame nima, da bi saj vse drugo imel, da bi čim manjkrat občutil pomanjkanje. Skrbi me, kaj mu bom lahko nudil, skrbi me tudi, da mi bo kdo očital, da ga ne morem vzdrževati in bi mi ga kakšna socialna služba celo skušala vzeti, češ da finančno ne morem zagotoviti preživetja. To so hude misli. Sploh ker vem, da ne morem delati in da do konca življenja ne bom mogel več delati. Bolezen pa, kot bi ti odvzela roke in noge in ti pustila samo oči, da vse to vsakodnevno gledaš, pa ne moreš nič storiti. To je strašansko breme, ki ga nosiš iz meseca v mesec, vsak dan, trideset dni v mesecu,” zagrenjeno konča Nikolajev očka.
Ne le, da je huda invalidnost pri manj kot 35 letih že sama po sebi izjemen udarec, še enega nato doda socialni oz. pokojninski sistem. Čeprav je njegova invalidnost dokončna, nepopravljiva in zlahka dokazljiva, Nikolajev oče že več kot pol leta čaka na odločbo za trajno finančno rešitev invalidskega nadomestila. Že več kot tri leta pa sta zaradi njegove nezmožnosti za delo prisiljena živeti z nizko denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom.
A tudi odločba o invalidski upokojitvi, ko jo bo birokratski stroj le zmogel spisati, ne bo prinesla olajšanja: pokojninski sistem je namreč narejen tako, da mlade invalide do smrti potisne pod rob revščine in jih pusti tudi finančno odvisne od sorodnikov. In to je zagotovo sistemsko ustvarjanje revščine. Na to se je dobro spomniti tudi na današnji Svetovni dan socialne pravičnosti, ob katerem so vodilni že hiteli pojasnjevati, kako socialno pravičen da je slovenski sistem. Do takrat pa je treba preživeti vsakega od teh 30 dni v mesecu. In številni brez pomoči in donacij ne bi zmogli.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Nikolajeva zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
"Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine!" pove mama 10-letne Ane, 6-letne Nike in 4-letne Lare. Po njeni hudi bolezni in izgubi poslovne dejavnosti, ki so jo uničili ukrepi ob epidemiji, je vsak njihov strošek preračunan do centa, hrana res najosnovnejša, največji strah pa, da deklici ne bi mogli več plesati v plesni šoli. Pa čeprav s ponošenimi in premajhnimi copati.
Pomislite na katerikoli zdravstveni ukrep: ob vsakem vedno v obzir vzamemo tudi negativne reakcije, školjive učinke. Zakaj tega nisom storili tukaj?
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Prav danes se začenjajo zimske šolske počitnice za prvi del šolarjev in dijakov, končalo se je tudi ocenjevalno obdobje. Kako po skoraj dveh letih učenci gledajo na ocenjevanje, ki je bilo izvedeno tudi na daljavo, kako sami ocenjujejo kakovost znanja, ki so ga dobili v tem času, kako so se uresničile obljube, da bodo zamujeno snov in ocene nadoknadili počasi in jim pomagali zakrpati luknje v znanju? Svoje izkušnje in mnenja so z nami delili devetošolci z OŠ Dobrova.
Devetošolci OŠ Dobrova so skušali ubesediti, kaj vse se jim je v času epidemije, sploh pa v času šolanja na daljavo, zgodilo in katere posledice še zmeraj čutijo. Pogosto smo namreč lahko slišali, da so otroci odporni, da je njihovo doživljanje sprememb v času epidemije močno povezano s tem, kako jim jih prikazujejo in kako jih doživljajo njihovi bližnji, pa da so mladi nekoč brez posledic preživeli še kaj hujšega. A kaj o tem pravijo sami? Kako so doživljali čase šolanja od doma, kako so doživeli odnose med seboj in kako odnos učiteljev do njih, ko so se vrnili v klopi? Se počutijo slišane in razumljene? In kako čutijo posledice še danes, ko se zdi, da se kolektivno pretvarjamo, da jih ni več?
Najnovejše poročilo nevladnega britanskega združenja, organizacije Oxfam je opozorilo na močno poglobljeno neenakost po vsem svetu in pritegnilo pozornost s podatkom, kako nepojmljivo visoki so dobički najbogatejših v zadnjih dveh letih in to predvsem na račun pandemije. Od marca 2020 do novembra lani se je namreč premoženje najbogatejših desetih zemljanov podvojilo in je zdaj večje kot je skupno premoženje več kot treh milijard najrevnejših. Pandemija je po drugi strani v revščino potisnila še dodatnih 160 milijonov ljudi, zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe, lakote, nasilja nad ženskami in podnebnih sprememb pa je dnevno umrlo 21.000 ljudi. Kako bodo taki globalni trendi razslojevanja vplivali tudi na naša življenja in kako vplivajo na revščino pri nas, ocenjuje eden največjih poznavalcev družbene neenakosti pri nas, predavatelj na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani doc. dr. Srečo Dragoš.
Več kot 5000 popravljenih in podarjenih računalnikov ne zadostuje, da bi društvo Duh časa od lokalnih, državnih ali povsem zasebnih lastnikov dobilo trajen in primeren prostor za izvajanje svoje prostovoljne in humanitarne dejavnosti. Tisoče šolarjev, dijakov, študentov in drugih, ki si nove računalniške opreme ne morejo privoščiti, bi bili brez podarjenih računalnikov še bolj izločeni iz normalnega dela za šolo ali službo. To je bilo v času šolanja in dela na domu še posebej pomembno. Prostovoljci, ki že desetletje povsem brezplačno popravljajo in podarjajo računalniške komplete po vsej Sloveniji, bi zelo hitro potrebovali zadosti velik in dostopen prostor, sicer bo njihova dejavnost morala ugasniti, je stvaren predsednik društva Duh časa Matjaž Ugovšek. "Če bi imeli pogoje za delo, bi premikali gore, tako samo računalnike, žal."
V srednjih šolah se ta teden končuje prvo ocenjevalno obdobje šolskega leta, ki je po dveh letih, zaznamovanih s šolanjem na daljavo, vsaj malo spominjalo na nekdanjo šolsko normalo. In kakšne posledice na otrocih in mladostnikih svetovalni delavci opažajo zdaj, ko se zdi, da delo teče normalno? Gostja bo predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev in profesorica psihologije na eni izmed ljubljanskih gimnazij Ajda Erjavec.
Ker se je dobro spomniti, da vsak korak nekam vodi, da je lepo imeti ob sebi ramo, ki ti nudi oporo v težkih trenutkih, in vedeti, da so med nami tudi ljudje, kakršni so na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki jim ni vseeno. Kakšne želje se bodo utrnile v tem letu?
Decembra po navadi odpremo malo več oken, pa ne tistih za prezračevanje prostorov, ampak tudi majhnih okenc na adventnih koledarjih. Predstavljajte si, da ne bi odpirali okenc na adventnem koledarju, ampak bi namesto tega imeli nalogo, da vsak dan do božiča v veliko prazno škatlo zbirate hrano in praktične stvari, ki so na seznamu ter na koncu polno škatlo dobrot podarite nepoznani družini v stiski. Takšna ideja dobrodelnega adventnega koledarja je skupni projekt Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Na Zvezi izberejo družine, ki so vključene v njihove programe in so tako ali drugače ogrožene. Večinoma so to otroci staršev, ki imajo psihosocialne težave, se soočajo s stanovanjsko problematiko, brezposelnostjo, zdravstvenimi težavami in prihodki pod minimalno plačo.
Val 202 že desetletje sodeluje s programom Botrstvo, ki ga vodi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Od samega začetka s programom sodeluje Jana Vidic, ki se spominja začetkov, ko je bilo v program vključenih samo 240 otrok. Danes je ta številka bistveno višja - skupaj so v teh letih pomagali 11 390 otrokom.
Že tretje leto se denar tistih, ki tega dela dohodnine niso namenili nikomur, ne vrača v državni proračun. Ministrstvo za javno upravo sredstva iz sklada z razpisi razdeli nevladnim organizacijam. Med prejemniki dohodnine za leto 2020 je na četrtem mestu z nekaj manj kot 210 tisočaki, ki jim jih je namenilo dobrih 4800 dohodninskih zavezancev, ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo. Ob povsem novih potrebah in nalogah, ki jih je prinesla tudi epidemija, so bila ta sredstva neizmerno dragocena, priznava sekretarka ZPM Moste Polje Tanja Petek. Z njimi so ob močno povečanih stiskah otrok in mladostnikov lahko omogočili najem več izkušenih terapevtov, dodatno so izobrazili prostovoljce, da so ti znali pravilno reagirati ob čustvenih stiskah otrok, s katerimi delajo. Sredstva so jim omogočila, da so urgentno preprečevali izvršbe in izterjave, saj so sicer lahko stroški izvršb bistveno višji od samega stroška dolgov.
Unicefovo letno poročilo, ki opozarja na strašanske posledice za otroke po vsem svetu, še posebej manj razvitem, je tudi opozorilni klic, da še nikoli ni bilo bolj pomembno na prvo mesto postaviti otroke. Gre za najhujšo krizo, s katero je UNICEF soočen v svoji 75-letni zgodovini. Poročilo podrobneje predstavlja izvršni direktor Unicefa Slovenija Tomaž Bergoč.
Četudi je epidemija zmanjšala praznično bleščavo, druženja, obdarovanja in praznovanja, je prav december za mnoge najtežji mesec, v katerem bolj občutijo težo osamljenosti, pomanjkanja in brezupa. "Nebo dobrih želja" je nov način pomoči otrokom iz Botrstva, ki omogoča, da je donacija poljubnega zneska lahko več kot le bančna transakcija.
Tudi še nikoli brezdomne osebe zdaj prosijo za vključitev v nastanitveni program Kraljev ulice, ker ne bodo več zmogle stroškov za bivanje. Protikoronski ukrepi so poglobili revščino tudi v najbogatejših državah, kar dokazuje, da gre za sistemski problem, ki ga ne želimo rešiti. Finska je edina izjema, kjer so brezdomstvo sistemsko odpravili.
Skozi skoraj desetletje oddaj v podporo programu Botrstvo, v katerih opozarjamo na stiske otrok in drugih ranljivih skupin se včasih zdi, da zgodb s srečnim koncem skorajda ni. A prav vsem od več kot 10.000 doslej vključenim otrokom so botri nedvomno olajšali življenje. Nekatere zgodbe kot je Izina, ki je prav zaradi podpore botra veliko lažje končala gimnazijo in se vpisala na želeno fakulteto, pa so navdihujoče tudi po tem, ko podpore botra ne potrebujejo več.
Kaj narediti z rabljenim kolesom, ki ga ne potrebujete več? AMZS v sodelovanju s svojimi avto-moto društvi in klubi začenja akcijo zbiranja rabljenih koles Kolesa za vse!, ki jih bo Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje podarila otrokom iz socialno ogroženih družin.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Neveljaven email naslov