Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev; če ne boste ukrepali zdaj, boste pozneje plačali veliko več
“Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov, v državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali,” je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Na svojem prvem uradnem obisku v Sloveniji se je prejšnji teden sestal tudi s predstavniki Botrstva in drugih nevladnih organizacij. Med štiridnevnim obiskom se je tudi na svoje oči prepričal o razmerah, v katerih živijo romske družine.
Neukrepanje se bo vrnilo kot bumerang
Vse to mu je odprlo nekoliko drugačen pogled na revščino pri nas, kot jo je pričakoval od na zunaj tako urejene države, je bil iskren komisar Sveta Evrope za človekove pravice: “Slovenija namreč ne daje takega vtisa. Slišal sem za velike napore, ki jih v izboljšanje stanja vlagajo nevladne organizacije in oblasti z zagotavljanjem hrane za otroke, z zagotavljanjem oblačil, šolskih potrebščin, prevoza, da lahko hodijo v šolo, a očitno je, da nekateri otroci te pomoči ne dobijo ali pa bi je potrebovali še več. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali. Vrnilo se vam bo kot bumerang, ko ti otroci ne bodo uspešni ne pri pridobivanju izobrazbe, ne na trgu dela, ko bodo imeli zdravstvene težave … Zato je res pomembno preprečiti, da se ta problem širi. Vesel sem bil, ko sem izvedel, da se to počne, a hkrati žalosten, da ta problem sploh obstaja.
Sredstva raje za pomoč ljudem kot za nakup vodnih topov in paralizatorjev
Pa je imel v številnih pogovorih občutek, da oblasti razumejo tudi dolgoročne posledice odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in tudi ta njegova opozorila?
“Pravzaprav me je presenetila ministrica za socialne zadeve, ki je očitno zelo dobra poznavalka tako sistema socialnih transferjev, medgeneracijskih problemov in tveganja medgeneracijske revščine. A to so problemi, ki jih morajo reševati vlada, lokalne skupnosti in nevladne organizacije skupaj. Zdi se, da je ta povezanost kdaj šibka, seveda pa tudi ni dovolj sredstev in želim si, da bi bilo več denarja, namenjenega delovanju socialnih delavcev kot pa nakupu paralizatorjev in vodnih topov.”
Za pravice otrok tudi na evropski ravnini storimo dovolj
In kako pomembna prioriteta je revščina otrok za njegovo organizacijo, Svet Evrope, koliko napora, prizadevanj in navsezadnje pobud so naslovili za reševanje tega problema, morda tudi na EU?
“Na splošno glede pravic otrok ne storimo dovolj. Imamo sicer oddelek za pravice otrok, a, žal, nimamo mehanizma za nadzor, s katerim bi lahko dobili širši vpogled, se jim pa osebno velikokrat posvetim, ker so zame zelo pomembne. Evropska unija? Njihove zakonske kompetence o reševanju problemov otrok so razmeroma omejene, bolj so proceduralne narave. Nekaj dela so storili prek Agencije Evropske unije za temeljne pravice, a sam se po večini zanesem predvsem na Unicef, o katerem menim, da opravlja fantastično delo po vsej Evropi, in na nevladne organizacije, ki so najbližje uporabnikom in nam lahko dajejo resnično podobo tega, kaj se dogaja … Kar je nujno treba storiti povsod, je zagotovo zbiranje podatkov, da bomo resnično razumeli, kdo je najbolj prizadet. Denimo glede brezdomstva: veliko smo govorili o tem, koliko je takih družin, kje so, zakaj so ostale brez doma, kakšna pomoč je zanje dosegljiva. Premalo podatkov imam, da bi vam povedal, kako gre Sloveniji na tem področju.”
Poudaril je, da sicer še nima vseh uradnih podatkov, a da se mu prednost Slovenije pred nekaterimi drugimi državami zdi ta, da nima večjih težav z nezakonitim delom otrok, tako kot so jih imeli drugod, denimo na Portugalskem.
Kako naj mladi ob taki brezposelnosti še verjamejo v skupno prihodnost?
So pa varčevalni ukrepi in druge slabe odločitve povsod po Evropi kot enega od največjih in najbolj dolgoročnih problemov naplavile brezposelnost mladih.
Brezposelnost mladih je najbolj običajna patološka posledica držav, ki so doživele krizo. Tega me je strah, ker ko pomislim na mlade, tudi številne, ki so se leta dolgo izobraževali, zdaj pa si ne morejo ustvariti samostojnega življenja, se sprašujem, zakaj naj bi zaupali svojim vladam, zakaj naj bi torej verjeli v Evropo, njene povezave, sodelovanje? Zelo me skrbi, kakšne dolgotrajne posledice bo to prineslo temu skupnemu evropskemu projektu? Zato menim, da je brezposelnost mladih zelo resno tveganje, ki ga moramo bistveno resneje obravnavati, kot smo ga doslej.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev!
Se komisar po vsem, kar ve, strinja s stališči, ki smo jih večkrat poudarili tudi v naših oddajah, da je revščina pri nas, v tako razvitem delu sveta, kot je Evropa, v resnici politična odločitev?
“Seveda, smo med najbogatejšimi družbami na planetu! In če ne znamo svojega socialnega sistema urediti tako, da ne bo nihče lačen in da bo imel vsaj osnovne pogoje za življenje, potem je z nami res nekaj hudo narobe! Potem smo nefunkcionalni in imamo povsem zgrešene prioritete. Imamo celo bogate države, v katerih se revščina skokovito povečuje! A to se da preprečiti in to bi morali preprečevati!”
Komisar je zato po vsem, kar je v štirih dneh videl in slišal, še pred objavo uradnega poročila, že lahko sporočil vladi: “Zbirajte podatke, sodelujte z nevladniki, več vlagajte v otroke. Če veste, da revščina obstaja, jo rešujte zdaj, saj boste pozneje plačali dvojno!
538 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev; če ne boste ukrepali zdaj, boste pozneje plačali veliko več
“Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov, v državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali,” je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Na svojem prvem uradnem obisku v Sloveniji se je prejšnji teden sestal tudi s predstavniki Botrstva in drugih nevladnih organizacij. Med štiridnevnim obiskom se je tudi na svoje oči prepričal o razmerah, v katerih živijo romske družine.
Neukrepanje se bo vrnilo kot bumerang
Vse to mu je odprlo nekoliko drugačen pogled na revščino pri nas, kot jo je pričakoval od na zunaj tako urejene države, je bil iskren komisar Sveta Evrope za človekove pravice: “Slovenija namreč ne daje takega vtisa. Slišal sem za velike napore, ki jih v izboljšanje stanja vlagajo nevladne organizacije in oblasti z zagotavljanjem hrane za otroke, z zagotavljanjem oblačil, šolskih potrebščin, prevoza, da lahko hodijo v šolo, a očitno je, da nekateri otroci te pomoči ne dobijo ali pa bi je potrebovali še več. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali. Vrnilo se vam bo kot bumerang, ko ti otroci ne bodo uspešni ne pri pridobivanju izobrazbe, ne na trgu dela, ko bodo imeli zdravstvene težave … Zato je res pomembno preprečiti, da se ta problem širi. Vesel sem bil, ko sem izvedel, da se to počne, a hkrati žalosten, da ta problem sploh obstaja.
Sredstva raje za pomoč ljudem kot za nakup vodnih topov in paralizatorjev
Pa je imel v številnih pogovorih občutek, da oblasti razumejo tudi dolgoročne posledice odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in tudi ta njegova opozorila?
“Pravzaprav me je presenetila ministrica za socialne zadeve, ki je očitno zelo dobra poznavalka tako sistema socialnih transferjev, medgeneracijskih problemov in tveganja medgeneracijske revščine. A to so problemi, ki jih morajo reševati vlada, lokalne skupnosti in nevladne organizacije skupaj. Zdi se, da je ta povezanost kdaj šibka, seveda pa tudi ni dovolj sredstev in želim si, da bi bilo več denarja, namenjenega delovanju socialnih delavcev kot pa nakupu paralizatorjev in vodnih topov.”
Za pravice otrok tudi na evropski ravnini storimo dovolj
In kako pomembna prioriteta je revščina otrok za njegovo organizacijo, Svet Evrope, koliko napora, prizadevanj in navsezadnje pobud so naslovili za reševanje tega problema, morda tudi na EU?
“Na splošno glede pravic otrok ne storimo dovolj. Imamo sicer oddelek za pravice otrok, a, žal, nimamo mehanizma za nadzor, s katerim bi lahko dobili širši vpogled, se jim pa osebno velikokrat posvetim, ker so zame zelo pomembne. Evropska unija? Njihove zakonske kompetence o reševanju problemov otrok so razmeroma omejene, bolj so proceduralne narave. Nekaj dela so storili prek Agencije Evropske unije za temeljne pravice, a sam se po večini zanesem predvsem na Unicef, o katerem menim, da opravlja fantastično delo po vsej Evropi, in na nevladne organizacije, ki so najbližje uporabnikom in nam lahko dajejo resnično podobo tega, kaj se dogaja … Kar je nujno treba storiti povsod, je zagotovo zbiranje podatkov, da bomo resnično razumeli, kdo je najbolj prizadet. Denimo glede brezdomstva: veliko smo govorili o tem, koliko je takih družin, kje so, zakaj so ostale brez doma, kakšna pomoč je zanje dosegljiva. Premalo podatkov imam, da bi vam povedal, kako gre Sloveniji na tem področju.”
Poudaril je, da sicer še nima vseh uradnih podatkov, a da se mu prednost Slovenije pred nekaterimi drugimi državami zdi ta, da nima večjih težav z nezakonitim delom otrok, tako kot so jih imeli drugod, denimo na Portugalskem.
Kako naj mladi ob taki brezposelnosti še verjamejo v skupno prihodnost?
So pa varčevalni ukrepi in druge slabe odločitve povsod po Evropi kot enega od največjih in najbolj dolgoročnih problemov naplavile brezposelnost mladih.
Brezposelnost mladih je najbolj običajna patološka posledica držav, ki so doživele krizo. Tega me je strah, ker ko pomislim na mlade, tudi številne, ki so se leta dolgo izobraževali, zdaj pa si ne morejo ustvariti samostojnega življenja, se sprašujem, zakaj naj bi zaupali svojim vladam, zakaj naj bi torej verjeli v Evropo, njene povezave, sodelovanje? Zelo me skrbi, kakšne dolgotrajne posledice bo to prineslo temu skupnemu evropskemu projektu? Zato menim, da je brezposelnost mladih zelo resno tveganje, ki ga moramo bistveno resneje obravnavati, kot smo ga doslej.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev!
Se komisar po vsem, kar ve, strinja s stališči, ki smo jih večkrat poudarili tudi v naših oddajah, da je revščina pri nas, v tako razvitem delu sveta, kot je Evropa, v resnici politična odločitev?
“Seveda, smo med najbogatejšimi družbami na planetu! In če ne znamo svojega socialnega sistema urediti tako, da ne bo nihče lačen in da bo imel vsaj osnovne pogoje za življenje, potem je z nami res nekaj hudo narobe! Potem smo nefunkcionalni in imamo povsem zgrešene prioritete. Imamo celo bogate države, v katerih se revščina skokovito povečuje! A to se da preprečiti in to bi morali preprečevati!”
Komisar je zato po vsem, kar je v štirih dneh videl in slišal, še pred objavo uradnega poročila, že lahko sporočil vladi: “Zbirajte podatke, sodelujte z nevladniki, več vlagajte v otroke. Če veste, da revščina obstaja, jo rešujte zdaj, saj boste pozneje plačali dvojno!
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Neveljaven email naslov