Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Družina, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, po očetovi invalidnosti in ob težkih posledicah mamine zahtevne operacije na možganih vse bolj tone v dolgove. Dejstvo, da nekaj tisočakov posojil prijateljev zaradi izjemno nizkega bolniškega nadomestila in delne upokojitve, nimajo od kod vrniti, mami še dodatno najeda zdravje. Prav tako zavedanje, da kljub dvema zaposlitvama ne moreš otroku kupiti niti čevljev. Brez pomoči zdaj ne zmoremo več, pravi mama in priznava: ”To je res neznosno težko. Vsa moja borba s tumorjem zame ni bila tako težka kot je prositi za pomoč”.
Vse življenje delava, zdaj pa otrokoma ne moreva kupiti niti novih čevljev, pravita oče in mama dveh otrok iz projekta Botrstvo
“Oba sva zaposlena od zadnjega dneva šolanja, mož je tudi prostovoljno reševal življenja, nikoli se nismo zadolževali, zelo smo pazili na res racionalno porabo dohodkov in se je nekako izšlo. Potem pa je udarilo, dvakrat,” pove mama dvanajstletnega Luke in devetletne Zale. Pri 27 letih, ko sta pričakovala rojstvo otroka, je sogovorničin mož doživel nenadno možgansko krvavitev: “Doživel je hudo možgansko anevrizmo, krvavitev je bila zelo obsežna, nihče ni upal napovedati, ali bo sploh preživel. Na srečo je, a z res hudimi posledicami. Po štirih letih terapij, rehabilitacij, veliko volje in nešteti samoplačniški dodatni terapiji sicer lahko hodi, a je pri gibanju še zmeraj močno omejen in ima številne druge posledice, ki jih ni mogoče več izboljšati.”
Zmogel se je sicer delno vrniti v službo, a za polovični čas in na povsem drugo delovno mesto: “Bil je premeščen na najnižje vrednoteno delovno mesto. Po eni strani je bil vesel, da se je sploh lahko vrnil, po drugi strani pa je bilo težko, ker ni mogel več delati tega, kar ga je prej izjemno veselilo, torej pomagati ljudem, hkrati pa sta delna upokojitev in bistveno nižja plača pomenili velik udarec za družinski proračun.”
A ker je tudi sama zaslužila svojo, sicer minimalno, a redno plačo, se je družini kljub močno znižanemu dohodku in številnim dodatnim stroškom, ki jih življenje z gibalno oviranim invalidom prinese, iz meseca v mesec nekako izšlo. Do naslednjega udarca.
“Pred dobrim letom so mi na možganih odkrili tumor. Operacija je bila nujna in neizogibna, žal pa je pustila tudi posledice. Bistveno se mi je spremenil vid, vidim namreč dvojne slike, težje se znajdem v prostoru, predvsem pa ne morem več brati in delati z računalnikom. In to je pravzaprav najtežje, saj imam delovno mesto, pri katerem vseskozi delam s številkami, biti moram izjemno natančna, vsaka spregledana ali napačno vpisana številka lahko pomeni velikansko napako za podjetje, zato se v službo žal še nikakor ne morem vrniti. Nihče ne upa napovedati, ali se bo vid povrnil, prav tako ne, kdaj bom lahko šla v službo. Do takrat smo obsojeni na bolniško nadomestilo, ki je bistveno nižje od že tako minimalne plače.”
Kot se rado zgodi, so v času, ko je okrevala za posledicami silno tvegane in obsežne operacije, nepredvideni stroški, kot so obvezen priklop stanovanja na kanalizacijo, pokvarjen hladilnik, štedilnik in pralni stroj, zdesetkali že tako skromen družinski proračun. Zdaj ga krčijo še stroški za prevoz na nujno rehabilitacijo v zanje precej oddaljeno Ljubljano.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Luka in Zale.
Prodali so vse predmete, ki so jih lahko, črtali vse nakupe obleke in obutve za otroke, vso samoplačniško rehabilitacijo in praznovanje rojstnih dni, a če bi s tako nizkima dohodkoma hoteli poplačali nujne položnice, ne bi ostalo niti za še tako poceni hrano. Družini, ki nikoli ni živela prek svojih zmožnosti, nikoli najela kredita, je preostal le nepredstavljivo težak korak, prositi za pomoč prijatelje.
“Skloniš glavo in … to je zelo težko. Nikoli nismo bili nič dolžni, vselej smo najprej poplačali vse položnice, zato je za naju bilo nepredstavljivo nekoga prositi, naj ti posodi denar, da plačaš račune, šolsko malico, skratka najnujnejše, da ne bo odklopov, izvršb. Težko ti je srečati tega človeka, mu pogledati v oči z mislijo, da si še vedno dolžan, in z zavedanjem, da nimaš še od kod vrniti. Pa čeprav nam nihče od njih dolga ne očita in nam rečejo, da se še ne mudi … Začnejo razpadati prijateljski odnosi, ker ne moreš nikamor, ne moreš na izlet, na katerega te povabijo, ker veš, da ti naslednjič tega ne moreš vrniti. Ne moreš praznih rok na obiske, ker veš, da naslednjič ti ne boš zmogel biti gostitelj. Ker nimaš s čim. Ta občutek teže, negotovost, ko veš, da si dolžan … S tem zavedanjem je zvečer res težko zaspati. Res je, lahko smo plačali račune, a to ni vse …”
Zato teh nekaj 1000 evrov dolga, ki ga zaradi bolezni obeh staršev še ne morejo vrniti, najeda prijateljske in družinske odnose in dodatno razjeda sogovorničino zdravje: “O tem se z nikomer ne moram pogovarjati, nočeš, da bi ljudje to vedeli, da bi te označili, da bi te na neki način odrinili … Zato pravzaprav to naredimo sami, izognemo se vsem srečanjem …” je iskrena mama.
A ne gre le za družinska prijateljstva: “Kar zmrazi me, ko Zala vsa srečna pove, da so jo znova povabili na praznovanje rojstnega dne, jaz pa v glavi takoj preračunavam, kje dobiti kakšno najcenejše, pa še vendar spodobno darilce, da je prihodnjič ne bodo izločili iz svojega kroga … Težko je otroku reči letos žal ne moreš trenirati svojega priljubljenega športa, ker je predrago, ker nimamo od kod vzeti. Samo pri željah je zato ostala Zalina silna ljubezen do plesa, kajti odkar ne gre več za šolski krožek, pač pa je dejavnost postala plačljiva, Zala ne pleše več …” Morda bi vsemu navkljub bilo lažje, če tudi sama kot otrok tega ne bi izkusila.
“Težko je otroku odreči prostočasno dejavnost, ki si jo res močno želi, v kateri se je že preizkusil in za katero tudi ti veš, da je v njej zelo dober. Tudi sama sem kot otrok imela tako željo, ki je ostala neizpolnjena in mi je še danes zelo hudo, zato vem, kako to boli. Ko se zgodovina tako ponovi še pri tvojem otroku, je toliko težje. A žal ne zmoremo …”
S pomočjo starih staršev in nenehnega izposojanja pri prijateljih sta se otroka lahko udeležila obveznih šol v naravi, vsaj za zdaj Luka svoj šport, v katerem je odličen že štiri leta, še lahko trenira, a kmalu vrstnikom ne bo mogel več slediti: “Vsako leto klub organizira enotedenske priprave, ki se jih udeležujejo vsi člani. A Luka letos ostaja doma.”
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Zalo in Luko iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
“Tudi starše je neskončno težko prositi za pomoč,” s tresočim glasom razmišlja mama. “Starši so veliko vlagali v nas, da smo se lahko izobraževali, da so nas spravili do kruha. In zdaj jim je težko gledati nas, svoje otroke, da trpijo in da ne zmorejo. In da je zelo težko tudi njihovim vnukom. Tudi pokojnine so majhne, težko se že sami preživljajo in težko jih je nenehno prositi za pomoč.”
Pa čeprav jih znova čakajo neodložljivi stroški: “Prihaja pomlad, otroka sta od lani vse prerasla, nujno bi potrebovala čevlje, nujno kakšna nova oblačila. Nekaj smo v preteklosti dobili od prijateljev, kakšen kos nam včasih uspe kupiti v prodajalni rabljenih oblačil, otroka se ne pritožujeta. A saj veste, koliko danes med vrstniki pomeni, da si lepo oblečen. In tako tudi v njunih očeh žarijo želje, a žal … za naju pa se tako ali tako ne spomnim, kdaj sva si kupila kaj novega.”
“Res boli spoznanje, da sva od polnoletnosti naprej vseskozi zaposlena, en sam dan nisva bila brez, služiš državi, plačuješ državi, ko pa prideš v situacijo, za katero res nisi sam kriv in bi potreboval pomoč, pa ostaneš sam in z dohodkom, bolniškim nadomestilom, invalidnino ne moreš preživeti. Ne gre. Nihče od naju si tega nikoli ni predstavljal in če ne bi šlo za tako hude bolezni, bi se takoj vrnila v službo in si skušala poiskati dodatno delo. Toda ne gre, jaz ne vidim, on se zelo težko giblje. To je občutek popolne nemoči in ujetosti. Ostaja pa ti odgovornost do otrok, do družine, veš, da moramo to nekako premagati, čeprav vse bolj prevladuje strah, da bomo potonili še globlje in izgubili še teh nekaj dragocenih prijateljskih vezi … Prositi za pomoč je bilo zame najtežja stvar doslej. Če sem iskrena, ves boj s posledicami tumorja zame ni tako težak kot je prositi za pomoč …”
Zgodba Lukove in Zaline družine je ena izmed številnih, ki so sistemsko potisnjene pod rob: če staršev ne bi doleteli tako hudi bolezni, ki ju nikakor niso mogli preprečiti, bi oče danes še zmeraj lahko reševal življenja in bi sami lahko pomagali drugim. Tako pa ob dveh rednih zaposlitvah potrebujejo pomoč za preživetje: po 30 evrov, ki jih bosta dobila otroka, ko se bo zanju našel boter, bosta zagotovilo, da bosta otroka lahko obiskovala športne dejavnosti in razvijala vsaj en svoj talent.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Lukova in Zalina zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Neveljaven email naslov