Tisti mladi z duševnimi stiskami, ki prihajajo iz najranljivejših skupin, imajo bistveno bolj otežen dostop do strokovne pomoči kot njihovi vrstniki. Njihove stiske namreč pogosto izvirajo prav iz razmer, v katerih živijo in ki bi zahtevale pomoč več različnih strokovnjakov in služb. Te pa praviloma ne sodelujejo, pač pa jih pošiljajo od vrat do vrat in vsaka rešuje le delček problema. Vse to mladi razumejo kot jasno sporočilo, da za njihove težave, pa tudi za njih same, nikomur ni mar. To je le delček ugotovitev raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete, narejene s pomočjo več kot 130 mladostnikov, ki so že iskali pomoč in imeli pri tem številne težave. Več jih bo predstavila članica raziskovalne skupine dr. Špela Razpotnik.

Več kot 130 mladostnikov, ki so imeli težave z duševnim zdravjem in so iskali pomoč, je sodelovalo v raziskavi o dostopnosti pomoči

Tisti mladi z duševnimi stiskami, ki prihajajo iz najranljivejših skupin, imajo bistveno bolj otežen dostop do strokovne pomoči kot njihovi vrstniki. Njihove stiske namreč pogosto izvirajo prav iz razmer, v katerih živijo in ki bi zahtevale pomoč več različnih strokovnjakov in služb. Te pa praviloma ne sodelujejo, pač pa jih pošiljajo od vrat do vrat in vsaka rešuje le delček problema. Vse to mladi razumejo kot jasno sporočilo, da za njihove težave, pa tudi za njih same, nikomur ni mar.

To je le delček ugotovitev raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete, narejene s pomočjo več kot 130 mladostnikov, ki so že iskali pomoč in imeli pri tem številne težave. Več kot 130 mladostnikov, ki so imeli težave z duševnim zdravjem in so iskali pomoč, je sodelovalo v raziskavi o tem, kako dostopna je bila in kakšna pomoč bi lahko bila bolj učinkovita. Dr. Špela Razpotnik se je še posebej intenzivno ukvarjala s tistimi mladostniki, ki bi poleg pomoči pri premagovanju duševnih stiski potrebovali še kompleksnejšo pomoč pri specialnopedagoških, socialnih, psihosocialnih in drugih težavah, ki pogosto izvirajo iz revščine.

Iz rezultatov preliminarne raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete je mogoče tudi razbrati, da tisti otroci z duševnimi stiskami, ki hkrati nimajo tudi učnih težav oz. kakšnih očitnih vedenjskih odklonov, kljub številnim uram v šolskih klopeh večinoma ostanejo popolnoma spregledani.

Špela Razpotnik pravi, da njihova raziskava ni pokazala, da bi otroci ostali spregledani zato, ker učitelji in drugi strokovni delavci ne bi imeli pravih znanj, pač pa ker šolski sistem tkanju zaupnih osebnih odnosov in čustvovanju sploh ne daje več prostora. A tudi v zasebni sferi otroci pogosto ostanejo spregledani: nihče se ne želi vmešavati v življenje družine, četudi sorodniki, prijatelji in sosedje vedo, da v njej še zdaleč ni vse v redu.