25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.

25-letni študent David Florjančič že od začetka študija z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo

“To so otroci, ki so doživeli že vse vrste nasilja, kar jih pozna kazenski zakonik, ki so ranjeni, prezrti in ki nujno potrebujejo pomoč. Mislim, da se učitelji ne zavedajo dovolj, kako zelo lahko vplivajo na otroke s pozitivnim pristopom, s spodbujanjem, s tem, da jih skušajo razumeti. Zato pozivam učitelje, poslušajte te otroke, poskušajte razumeti, kako jim je težko! Ne ustrašite se njihovih zgodb, saj so samo otroci. A otroci, ki nujno potrebujejo vašo pomoč, zanje si je treba vzeti čas. Naš šolski sistem pa jim pogosto uspeha ne le ne pomaga doseči, pač pa jim kdaj celo otežuje njihovo pot,” je kritičen 25-letni študent David Florjančič, ki končuje magistrski študij fizike.

Je mladenič z izjemno misijo, saj že od začetka študija z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi “odpisani” otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.

“Biti prijatelj takim otrokom je velik izziv, a hkrati tudi zelo velika čast!”

—

Apeliram na učitelje naj poskušajo razumeti te ranjene otroke!

“To so otroci, ki v svojem življenju doživljajo oz. so priča najrazličnejšim kaznivim dejanjem, tako rekoč vsem, kar jih pozna kazenski zakonik. Ki so ranjeni, prezrti in ki nujno potrebujejo pomoč. Mislim, da se učitelji ne zavedajo dovolj, kako zelo lahko vplivajo na otroke s pozitivnim pristopom, s spodbujanjem, s tem, da jih skušajo razumeti. Zato pozivam učitelje, poslušajte te otroke, poskušajte razumeti, zakaj jim je težko. Ne ustrašite se njihovih zgodb, saj so samo otroci! A otroci, ki nujno potrebujejo vašo pomoč, zanje si je treba vzeti čas. Naš šolski sistem pa jim pogosto uspeha ne le ne pomaga doseči, pač pa jim kdaj celo otežuje njihovo pot,” je kritičen 25-letni študent David Florjančič, ki končuje magistrski študij fizike. In je mladenič z izjemno misijo, saj že od začetka študija z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo.

David Florjančič pravi, da si je od nekdaj želel pomagati otrokom, predvsem tistim, ki si sicer inštrukcij ne bi mogli privoščiti. Ob vpisu na študij v Ljubljani je zato ZPM Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, ponudil pomoč, z izrecno željo, naj mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi “dvignili roke” in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh.

Ob takih življenjskih težavah je težko najti smisel učenja šolske snovi

Preden se z otrokom prvič srečata, noče vedeti nič o njegovi zgodbi in o tem, zakaj mu v šoli ne gre. Tudi otrok o tem ne sprašuje. Skozi inštrukcije, ki so bistveno več kot to, se otroci s časoma sami odpirajo. In vselej doslej se je izkazalo, da učne, včasih pa tudi vedenjske težave, ne izvirajo iz lenobe ali nesposobnosti: “Tisti otroci, ki imajo doma nevzdržne razmere, se tudi učiti ne morejo normalno, ne morejo izdelati letnika. Takoj, ko jih prvič srečaš, vidiš, da njegova težava ni v tem, da bi bil neinteligenten ali da se ne bi hotel učiti: pač pa so njegove težave v življenju prevelike. Ne zmore se skoncentrirati, ker je ob vsem, kar preživlja, učna snov je postranska stvar v njegovem življenju. A prav skozi učno pomoč njegov fokus iz težav doma vsaj do neke mere lahko preusmeriš na pozitivne stvari, na to, zakaj mu to matematično znanje lahko pride prav, na smisel učnega uspeha, ki mu bo omogočil izobrazbo in nadaljnji razvoj, morda izboljšal možnosti za zaposlitev. Treba ga je usmeriti v prihodnost, v to, kar si on želi. To se mi zdi izjemno pomembno!”

Zaupanje je ključ do vsega

Zato se njegove inštrukcije za te otroke temeljito razlikujejo od tega, kar sicer pojmujemo kot inštrukcije: “V enem od izobraževalnih centrov sem tudi inštruktor za plačljive inštrukcije. Tam je pomoč popolnoma drugačna: otroci tja preidejo s konkretno težavo, na katero si osredotočen tisto uro. Tukaj pa se, kot prvo, časovno ne omejuješ, kot drugo pa skušaš razumeti, kje je resnična otrokova težava. Pri čemer predvidevaš, da ni v znanju, kar se najpogosteje potrdi. Predvsem je pomembno, da ti otrok zaupa v smislu, da ga boš znal pripeljati do cilja, do učnega uspeha. Če nama to uspe, je vse lažje. Potem začne otrok verjeti vase, potem ga lahko spoznaš z različnimi ljudmi, ki bi mu lahko kdaj kasneje postali mentorji za različne stvari v življenju. To zaupanje je ključno, vsemu naprej daje smisel!”

Njegovo prijateljstvo in pomoč, ki ju nevsiljivo nudi in tke, otrokom pomaga graditi samopodobo, samozavest in jim širi krila tudi na drugih področjih, saj gre praviloma za močno socialno izključene otroke: “Ti otroci so na različnih nivojih socialno izključni. Ko jih denimo iz svoje družbe izključijo sošolci, se ti otroci tudi v kakšni drugi družbi obnašajo drugače, že vnaprej so prepričani, da jih tudi tam ne bodo sprejeli. In iz te spirale je res zelo, zelo težko uiti.”

Šokiran sem, koliko nasilja je v naši družbi

Čeprav je v petih letih prostovoljnega dela spoznal že nešteto usod in zgodb, sicer skritih za domačimi, pa tudi za šolskimi zidovi, ga njihove globoke stiske vselej znova presunejo: “Šokiran sem, koliko vseh vrst nasilja je v naši družbi. Vpogled v to sem dobil prav z delom pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer imajo zelo veliko stikov z uporabniki, čeprav gre seveda v resnici le za kak promil družbe. Tega nisem pričakoval, na to nisem bil pripravljen! Pred prostovoljskim delom tam sem menil, da je otrok z zelo težkimi zgodbami, ki ne bodo zmogli sami naprej oz. bodo to storili izjemno težko, morda kakšen odstotek. Zdaj vem, da je ta številka nekajkrat večja, da jih je deset, morda celo dvajset odstotkov. To je žalostno, a to je dejstvo.”

Vsi bi morali pomagati že ob pojavu prvih težav

 Sam je zgolj študent, brez posebnih pedagoških znanj in veščin, le dovolj empatičen, da pri svoji pomoči vztraja in namerava še naprej. Pravi, da je nedvomno ogromno učiteljev, ki z empatijo in s posebno pozornostjo pomagajo takim otrokom, a primeri, ki jih je dolgo spremljal kot inštruktor, kažejo, da je tistih v šolstvu, ki tega ne želijo početi, bistveno več:

“Trdno sem prepričan, da bi se vsi delavci na šoli, ki jim je zaupana odgovornost, da se z otroki ukvarjajo in jim pomagajo v njihovih težkih situacijah, mislim na ravnatelje, učitelje, specialne in socialne delavce, morali zelo intenzivno ukvarjati z otroki že, ko se pokažejo prvi znaki socialne izključenosti, revščine, psihičnih težav! Oni so namreč tisti, ki bi jim lahko pomagali že v začetnih fazah, se z njimi pogovarjali, jih usmerjali in o sistemskih težavah obveščali tudi javnost. Pa nimam občutka, da to počnejo,” je kritičen mladi prostovoljec.

Učitelji se ne zavedajo dovolj, kako pomembne osebnosti v otrokovem življenju so!

Čeprav v družbi narašča pomen šolske uspešnosti, predvsem dobrih ocen, David Florjančič meni, da se učitelji ne zavedajo dovolj, kako pomembne, pogosto odločilne osebnosti v otrokovem razvoju so: “Odnos učitelja do nekega učenca, pri katerem se pokažejo učne težave, je pri reševanju teh težav zelo, zelo pomemben! Mislim, da se učitelji ne zavedajo dovolj, kako lahko s pozitivnim pristopom, optimizmom, vplivajo na tega otroka. Kako pomembno je, da ga spodbujajo in ga poskušajo razumeti. Res bi apeliral na učitelje, poslušajte te otroke, poskušajte razumeti, zakaj jim je težko. Četudi to vselej ni preprosto. Ne ustrašite se njihovih zgodb, saj so samo otroci. A otroci, ki nujno potrebujejo vašo pomoč, zanje si je treba vzeti čas. To so naši otroci, so del naše družbe in si zaslužijo vso pozornost! To so otroci, ki že sedaj zelo trpijo, kasneje pa bodo to ljudje na različnih položajih v naši državi in del družbi. In potrebujejo našo pozornost zdaj, v tem trenutku, v teh zgodnjih letih”

Boleča prezrtost nadpovprečno nadarjenih

Čeprav kot inštruktor pomaga predvsem otrokom s hudimi učnimi težavami, želi posebej opozoriti, da so v šolskem sistemu prezrti in prizadeti tudi tisti otroci, ki takih težav nimajo: “Vidim tudi otroke iz socialno ogroženih, a tudi iz običajnih družin, ki so zelo inteligentni. Ta šolski sistem jim tega potenciala na pomaga razviti v zadostni meri. To je zanje zelo boleče, saj zaradi tega neprepoznanega potenciala in zato, ker se z njimi nihče posebej ne ukvarja, to doživljajo kot ignoriranje svojih potencialov. In zato zelo trpijo. Narejeni so namreč tako, da bi jih radi uresničevali, a zanje je naša šola prepočasna, preveč enostavna, dolgočasna in mislim, da bi se kot družba morali bistveno bolj ukvarjati. Ne nazadnje je tudi od njih v precejšnji meri odvisna naša prihodnost, uspešnost države. To so ljudje, ki želijo osvajati nova znanja, ustvarjati nove produkte in to bi morali bolj spodbujati. In za to bi nam tudi oni bili zelo hvaležni!”

Biti prijatelj takemu otroku je velik izziv in hkrati velika čast!

Ker je sam še vedno vpet v šolski sistem, ki ga do obisti pozna, se ne ukvarja veliko s premišljevanjem o tem, ali vsega kar sam počne z otroki “z dna”, ne bi že v osnovi bil dolžan početi šolski sistem: “Ker že 25 let živim v tej državi, od šolskega sistema iskreno niti ne pričakujem več, da bi take stvari počeli, čeprav bi jih seveda bili dolžni početi.

Najtežje je videti otroke, ki so zelo inteligentni ali pa vsaj povprečni in si želijo lepega življenja v naši državi, a jim naš šolski sistem tega uspeha ne le ne pomaga doseči, pač pa jim kdaj celo otežuje njihovo pot. Ti otroci potrebujejo dodatno, posebno pozornost šolskega sistema, a je pogosto nimajo. Oziroma jo izjemoma imajo. Predvsem nimajo nikogar, ki bi jim v težkih življenjskih situacijah, kakršne preživljajo, znal in hotel prisluhniti. Na ZPM Ljubljana Moste Polje se srečujemo z zgodbami otrok, ki v svojem življenju doživljajo oz. so priča najrazličnejšim kaznivim dejanjem kar jih pozna kazenski zakonik. ta dejanja nanje seveda vplivajo, ne le fizično, predvsem psihično. In biti prijatelj takemu otroku je velik izziv in hkrati velika čast!”