Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?

»Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč.«

Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi zgodb pomoči potrebnim. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan in njihovo življenje je povsem drugačno. Lačen ni nihče več.

“Prišli so paketi, to so bili polni avti. Ko je to prišlo v hišo, ko sta moja dva otroka to pogledala, sta dobila solzne očke in starejši rekel: “Mami, zdaj pa imamo za jest, zdaj pa gremo jest.”

“Sem hvaležna iz dna srca vsem, ki so nam pomagali, da smo prišli na zeleno vejo, da smo poplačali vse tisto, kar je bilo. To pa je bilo nekaj najlepšega. Tisti, ki ni imel dolgov do drugih, tega verjetno ne razume.”

V veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli.

“Pisma, še jih imamo in verjetno jih bomo imeli do konca našega življenja, dokler bom živa. Velikokrat grem brat to in velikokrat imam solzne oči. Ko prebereš, kaj vse nam želijo, vse dobro in da za dežjem vedno pride sonce.”