Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.
“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”
“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«
In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.
“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”
Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.
A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”
Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”
“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”
Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.
Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.
Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.
Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.
V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!
Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.
Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!
Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.
Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!
Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.
Dober mesec trajajoča akcija osvajanja 33 slovenskih vrhov je bila nadaljevanje lani začete akcije stand up komika Andreja Težaka - Teškyja z imenom Stand Up maratonec z enakim namenom: otrokom omogočiti razvoj talentov in vključevanje v zunajšolske dejavnosti. Končana je bila v soboro, ko je s pomočjo podpornikov in sodelavcev s stand-up scene osvojil še zadnji in najvišji vrh: Kredarico. Vsoto pohodov, vzponov, nastopov in dobrodelnosti smo skupaj s Teškyjem seštili v oddaji Botrstvo.
Tisti mladi z duševnimi stiskami, ki prihajajo iz najranljivejših skupin, imajo bistveno bolj otežen dostop do strokovne pomoči kot njihovi vrstniki. Njihove stiske namreč pogosto izvirajo prav iz razmer, v katerih živijo in ki bi zahtevale pomoč več različnih strokovnjakov in služb. Te pa praviloma ne sodelujejo, pač pa jih pošiljajo od vrat do vrat in vsaka rešuje le delček problema. Vse to mladi razumejo kot jasno sporočilo, da za njihove težave, pa tudi za njih same, nikomur ni mar. To je le delček ugotovitev raziskave ljubljanske Pedagoške fakultete, narejene s pomočjo več kot 130 mladostnikov, ki so že iskali pomoč in imeli pri tem številne težave. Več jih bo predstavila članica raziskovalne skupine dr. Špela Razpotnik.
Botri lahko svojim varovancem pomagajo tudi pri nakupu šolskih potrebščin
Nova evropska uredba o varstvu osebnih podatkov pri samem delu s podatki ne prinaša veliko novosti
Ko vam predstavljamo zgodbe družin, ki potrebujejo pomoč, lahko le upamo, da bodo zbrana sredstva in materialna pomoč tudi otrokom dala krila za nove uspehe. Adrianova zgodba je ena takih, ki poplačajo res ves trud. Njegove stiske smo vam predstavili pred dobrima dvema letoma, ko so se težave le kopičile: ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki. Vse to je bilo preveč za osnovnošolca, ki je svoje stiske takrat skušal končati na najbolj tragičen način.
Že ko je lani spomladi potekala humanitarna akcija stand up komika Andreja Težaka – Teškyja z imenom Stand Up maratonec, v kateri je zbiral denar za otroke Botrstva, tako da je 10 dni zapored vsak dan pretekel maraton in ob postankih s pomočjo kolegov vsak dan odigral tri predstave, je bilo avtorju in izvajalcu zamisli jasno, da bo zagotovo pripravil še kakšno. Zbranih dobrih 10.000 evrov je namreč pomenilo, da bodo številni otroci lahko razvijal svoje talente in se vključevali v dejavnosti, ki bi bile zanje sicer nedostopne. Letos bo za otroke iz Botrstva v 33 dneh osvojil 33 vrhov skupaj s publiko, ta bo vsak dan lahko uživala še v stand up nastopu, ki ga bo tam pripravil s sodelavci. Poti so skrbno izbrane tako, da jih bodo zmogli še tako pohodniško neizurjeni pohodniki. Zbiranje sredstev bo mogoče na samih dogodkih, pa tudi z neposrednimi donacijami na poseben sklic ZPM Ljubljana Moste Polje ali pa s poslanim humanitarnim geslom BOTER5, poslanim na št. 1919. Vsi SMS-i, poslani do 24. junija 2018, bodo namenjeni za razvoj mladim talentom.
Večgeneracijski centri (VGC) po vsej Sloveniji, financirani tudi s sredstvi evropskih skladov, so vse pomembnejša mreža pomoči, podpore, širjenja znanj in socialnih veščin tudi najranljivejšim vseh starosti, med njimi tudi otrokom in družinam iz projekta Botrstvo.
Neveljaven email naslov