"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …

Večina otrok je na kak način ranjena. Ta teden letovanja zanje pomeni odmik od vsega hudega in sploh si ne predstavljamo, kam se morajo vrniti

“Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo…”, pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo in dodaja, da je s časom kot vzgojitelj pridobil tršo kožo in, da je potrebno čustva nemalokrat dati na stran.  Hkrati pa se zaveda, da:

“Mi jih pač v desetih dneh ne bomo prevzgojili, ne bomo jim dali pravih vzorcev, ne bomo jih naučili kako v življenju, lahko jim pa vsaj za deset dni poizkušamo zabrisati spomin na tistih preostalih 350 dni v letu, ko enostavno trpijo, zaradi takšnih in drugačnih zadev.“

Sam skozi pripovedi otrok spoznava, da številni starši, kljub stiski, ne odhajajo po vso pomoč, ki bi jo lahko dobili, ker jih je sram: “Problem je po mojem pri tem, da ljudje ne znajo vprašati za pomoč, oziroma imajo občutijo sram, nezmožnost, kaj si bo sosed mislil. Jaz pravim, da tisti, ki rabijo pomoč, naj povedo, da rabijo pomoč, tisti, ki pa ne rabijo pomoči, pa naj pomislijo, da nekdo rabi pomoč.”