Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.

Nihče ne ve, kaj vse se je dogajalo v teh tednih doma, koliko otrok je živelo v nespodbudnih družinskih razmerah, v strahu. Znova se je izkazalo, kako so predvsem družinske razmere ključne za uspešnost šolanja na daljavo

“Ko smo izvedeli, da je oči zbolel, smo se obremenjevali in razmišljali, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Če bo preživel. Vse razmišljaš. Čeprav nekdo misli, da kot mlad človek ne veš, kaj je pritisk, kaj je stres, jaz mislim, da ni tako. Vseeno to vpliva, to imaš v glavi, ne moreš se normalno sprostiti in posvetiti svojemu cilju.”

Naš sogovornik, zdaj že polnoletni dijak, je zagotovo med tistimi, katerih domače razmere res močno vplivajo na uspešnost in motivacijo za opravljanje šolskih obveznosti. Ko ne dela honorarno, je namreč na voljo staršem.

“Pri očetu je bolezen že toliko napredovala, da je izgubil veliko telesne mase, zato težko hodi. Je tudi astmatik in če dobi napad, je težava, ker so mu odstranili polovico pljuč. On ne more pomagati mami, ona ne more pomagati njemu, zato skrbim za oba. Mami ima hrbtenico v slabem stanju in je že skoraj invalidka. Poskušamo, da vseeno čim več uporablja invalidski voziček.”

Toda pred dobrima dvema mesecema se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, dober mesec je preživela v bolnišnici, domov je prišla z zahtevno diagnozo.

“Ugotovili so, da ima raka na pljučih in bezgavkah. Težava je, ker je to razširjeno po celih pljučnih bezgavkah, bolezen je hitro napredovala. Začela je dobivati biološko kemoterapijo in se borimo. Prva dva tedna sta bila stresna, saj so bile to hude bolečine, to je tako zdravilo, ko človek ni pri zavesti, zato potrebuje štiriindvajseturno oskrbo. Si zraven nje in jo tolažiš, si psihična in fizična opora.”

Tako v manjšem blokovskem stanovanju komaj polnoleten edinorojeni skrbi za preživetje in zdravstveno oskrbo dveh zelo bolnih staršev.

“Kuham največ v družini, sem naučen že iz otroštva. Opravljam hišna opravila. Res mi ni težko tega početi. Čistim, kuham, peljem ju k zdravniku, ko sem delal, sem pomagal še pri plačilu položnic in nabavi hrane. Fizično sem navajen delati, ko pa gresta spat, sem v sobi in razmišljam, kaj bo jutri, kaj pa če se zgodi, da kateri od staršev umre, kaj bo potem. To vseeno navleče neke posledice zate in bolj ko razmišljaš o tem, slabše je. Ne morem pa ne razmišljati o tem, ker te vseeno skrbi. Skušaš se zamotiti z drugimi stvarmi, greš na kakšen sprehod. Obenem se še šolam in res ni lahko.”

Šolarji in dijaki brez računalniške opreme za dostop do izobraževanja na daljavo

Tako kot naš sogovornik številni šolarji in dijaki niso imeli ne računalniške opreme ne znanja, kako z njo delati, ko so jo dobili. Težavo sta predstavljala dostop do interneta in tiskanje učnih listov, nekaterim učencem je obupno manjkala pomoč pri razumevanju snovi, delanju nalog, ostali so brez specialnopedagoške pomoči, ki jim jo zagotavljajo sicer že skoraj zloglasne odločbe. Za številne, predvsem molčeče, nevidne najstnike, ki o stiskah težko govorijo, nikoli ne bomo vedeli, skozi kakšen pekel so šli. Prostovoljci opozarjajo na družine, ki so ostale brez osnovne hrane, brez vseh sredstev za preživljanje, na družine, ki živijo v vlažnih, plesnivih in tako premajhnih stanovanjih, da lahko mladostniki spijo le pod kuhinjsko mizo. Številni bodo znova – kot se je to zgodilo že v prejšnji krizi – prevzeli nase strašansko breme preživetja svoje družine.

Med tistimi, ki je v času triletnega poklicnega izobraževanja, je tudi naš sogovornik. Več okoliščin je sovpadlo, da tretjega letnika lani ni zmogel končati, z očetovo invalidsko upokojitvijo se je zmanjšal tudi družinski dohodek:

“Nikoli nismo živeli v razkošju, vedno smo živeli skromno. Smo iz delovne družine, mami je delala v več službah hkrati. Ni nam težko delati. Tudi sam sem delal, ko sem se šolal, delal sem po šestnajst, osemnajst ur na dan. To je bila neka konstanta. Z minimalno pokojnino se ne da preživeti v teh standardih. Delati sem začel že v prvem letniku, takrat so bila to poletna dela in delo med vikendi. Zares pa sem prek študentskega servisa začel delati proti koncu drugega letnika. Do zdaj sem vseskozi delal, razen zdaj zaradi epidemije koronavirusa.”

Šolanje je lani dal na stran, da je lahko delal in preživljal družino

Šola je bila kolateralna žrtev, lani tretjega letnika ni izdelal in s tem šolanja ni končal, a bil je trdno odločen, da bo letos opravil manjkajoče predmete in zaključne izpite. Z zaprtjem šole je postal računalnik izjemno pomemben. A računalnika ni imel.

“To je bilo zame nekaj najhujšega. Imaš željo nekaj narediti, a preprosto ne moreš. Potem sem dobil računalnik, za kar sem še danes presenečen. In to ni bil rabljen računalnik, ampak nov računalnik iz humanitarne organizacije. Zdaj se veselim, začel sem delati. Neka nova izkušnja.”

Vsi pa niso imeli take sreče, marsikdo si računalnika ne more kupiti, pa tudi podarjenega ni lahko kar uporabljati. Družine imajo po več otrok, ki bi ga potrebovali hkrati, in veliko staršev nima niti najmanjših osnov računalniške pismenosti, s katero bi lahko pomagali svojim otrokom.

“Največji problem je, da se zelo veliko pričakuje od nekoga. Od tebe pričakujejo, da delaš računalniške predstavitve in podobne stvari. Ampak od kod? Ti pa se ne moreš prerekati z njimi, ker marsikateri učitelj tega ne razume. Vsi mislijo, da učenci imajo te veščine, a jaz nisem edini, veliko je takih otrok oziroma najstnikov s še veliko hujšim položajem doma, pa se tega sploh ne zavedamo.”

Dijaki brez izrednega kriznega dodatka

Sam bi letos moral opravljati le izpite, a kljub temu posebej opozarja na tiste dijake triletnih programov, v katerem se je šolal tudi sam, ki prvo polovico letošnjega šolskega leta zaradi obvezne prakse pri delodajalcu sploh niso bili v šoli:

“Nekateri so bili zdaj pol leta na praksi in nimajo niti ocen. Preprosto si ne znam predstavljati njihovega položaja in do neke mere je zelo nepošteno, kako so se odločili. Enostavno so nas spregledali. Nekdo ima takšen položaj, kot ga imam jaz, nekdo ima še hujši položaj. Kaj pa potem? Pa mu nihče ne pomaga, nobene pomoči ni.”

Čeprav tako tragičnih zgodb, kot je njegova, k sreči ni veliko, je dejstvo, da je med stenami domov skritih še veliko drugačnih stisk, nikoli izpovedanih tragedij, udarcev, zlorab in pomanjkanj. Sogovornik je prepričan, da so te že tako ali tako spregledane in da je v izobraževanju bistveno premalo zanimanja za to, kaj se mladostnikom dogaja, kakšno pomoč bi potrebovali, zakaj jim v šoli ne gre. V času, ko je celoten svet na glavo obrnila še korona, pa bi morali stiske otrok in mladih nasploh bistveno bolj upoštevati, je prepričan sogovornik.

Sam ne more spremeniti nič 

“Samo jaz ne morem spremeniti ničesar. A če bi nas skupaj stopilo več in bi delili svoje težave, bi se dalo kaj spremeniti. Kaj se nam dogaja, je nepošteno. Da so pozabili na dijake. Mislim, da na mlajših svet stoji in ne zaslužimo si tega, da so nas spregledali, ker smo pridni, delovni, se trudimo, nismo težavni.”

Na problem razslojenosti šolarjev in dijakov, ki ga je sistem šolanja na daljavo le še močneje poglobil, na diskriminatornost in problem neenakih možnosti, na pomanjkljivo pomoč otrokom z učnimi in drugimi težavami, pristojno ministrstvo za šolstvo nekatere humanitarne organizacije in učitelji opozarjajo že od začetka koronakrize. A pristojni so se odločili, da bodo matura in tudi zaključni izpiti potekali skoraj povsem brez sprememb.

Dijaku iz zgodbe lahko pomagate tudi z nakazilom na TRR s spodnjimi podatki:

Prejemnik: Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje
Proletarska 1
1000 Ljubljana
IBAN SI56 3300 0000 1303 865, odprt pri Addiko banki
Sklic: SI00 701
Koda namena: CHAR
Namen: Pomoč dijaku iz oddaje na Val 202