Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
S sinom, ki se težko giblje in skoraj ne vidi, sva vsak dan za šolo porabila vsaj 14 ur, ki jih je moral pred zaslonom presedeti v vozičku, hči me je potrebovala zaradi hude disleksije, bili smo brez računalnikov in tisk
Sogovornica, ki sama živi s štirimi otroki in ima hude zdravstvene težave, je čez noč morala prevzeti breme šolanja za mlajša otroka. Sedmošolec, ki sicer v osnovni šoli ob pomoči spremljevalke dobi vso potrebno pomoč, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. Hči s hudo disleksijo in diskalkulijo je od doma opravljala obveznosti za drugi letnik gimnazije. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 14 ur, pravi mama, ki je dolgo prosila šolo, naj ima več razumevanja za okoliščine, v katerih se otroka šolata.
"Sin težko piše, zato moram namesto njega pisati jaz. Vsa navodila bi morali natisniti v bistveno večji pisavi, a nismo imeli tiskalnika. Dokler so bile občinske meje odprte, smo lahko zanj prosili znance, a se jih je v petek, ko smo liste dobili, nabralo tudi več kot 60. Vsakega je bilo treba obrezati, nalepiti v zvezek, opraviti zadano nalogo, sinu razložiti novo snov, se naučiti. Ko so se meje zaprle, smo bili še brez tega. Zatikalo se je tudi na spletu. Včasih je prišel na vrsto za učiteljičino pomoč šele ob 21.00, ko bi moral že v posteljo. Do razlage v spletni učilnici nismo mogli, ker je sošolec zanalašč zablokiral dostop. Težko je bilo, ker smo hkrati poslušali očitke, da se nočemo niti potruditi, da bi se sin vključil v videopovezavo."
"Tudi hči, ki sicer dobi veliko dragocene pomoči v šoli in v dijaškem domu, je bila v zadnjih mesecih povsem odvisna od moje pomoči. Nenehno ji je treba brati, ker zaradi disleksije ne zmore sama, nenehno nadzirati opravljanje nalog, ker ji diskalkulija onemogoča tudi pisanje števil. Od jutra do večera sem bila razpeta med njima. A tudi noč nama ne prinese počitka, vsaj na dve uri ga moram tudi obračati v postelji, da ne pride do preležanin."
Ob šoku, ki ga je prinesel nov način poučevanja za vse, so pozabili na otroke, ki jim starši doma ne morejo nadomestiti vsega, kar jim lahko omogoči šola, opozarja sogovornica: "Nam bi že tiskalnik ogromno pomenil, ker bi lažje delali sproti. A žal ne morem kupiti ne tiskalnika ne barvnih kartuš, ki bi jih potrebovali, saj zaradi slabovidnosti in disleksije barve zelo veliko pomenijo in bi nujno potrebovali barvni tiskalnik. Mi pa že zdaj živimo ob pomoči humanitarnih organizacij, ker sem sama morala službo pustiti, ko se je rodil sin, ki potrebuje nenehno pomoč."
Nekoliko lažje je bilo, ko so dobili dodatne računalnike in sta otroka lahko dobila pomoč na daljavo prostovoljnih inštruktorjev iz ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Šolsko leto je zdaj za oba uspešno končano in mama ne želi niti razmišljati, da bi jeseni na tak način morali začeti znova. Tudi zato, ker poletje v tej družini nikakor ni čas počitka.
"Poletja mi nimamo. Julija postorimo doma stvari, s katerimi smo odlašali, avgusta sina čakajo terapije, vsak dan dve uri. Vse samoplačniško, vse leto varčujemo za to. Počitnic mi že lep čas nimamo," sklene samohranilka s štirimi otroki.
Družin, ki jim je šolanje na daljavo prineslo popolnoma nove težave, je veliko. Samo v ZPM Ljubljana Moste - Polje so podarili več kot 700 računalnikov, brezplačne inštrukcije je ponujalo več kot 60 prostovoljcev, a nemalo družin vsej pomoči navkljub ni zmoglo pomagati otrokom pri sledenju zahtev. Ne gre le za otroke iz socialnega dna, ki so ostali brez najosnovnejšega oz. za otroke iz družin, ki so v minulih mesecih izgubile eksistenco. Šolanje na ta način je zelo prizadelo tudi otroke, ki jim starši iz kakršnih koli razlogov niso mogli pomagati, otroke, ki tudi sicer potrebujejo veliko specialno-pedagoške pomoči, otroke s težavami v duševnem zdravju in take, ki živijo v izredno nespodbudnem družinskem okolju.
Preložitev bremena šolanja na starše je velikanska sprememba, ki bi jo pred morebitnim nadaljevanjem v jeseni morali temeljito premisliti. In prilagoditi tako, da poglabljanja razlik med otroki, ki so jih prinesli zadnji trije meseci, ne bomo razširili v trajno prakso z nepopravljivimi posledicami za najranljivejše.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
S sinom, ki se težko giblje in skoraj ne vidi, sva vsak dan za šolo porabila vsaj 14 ur, ki jih je moral pred zaslonom presedeti v vozičku, hči me je potrebovala zaradi hude disleksije, bili smo brez računalnikov in tisk
Sogovornica, ki sama živi s štirimi otroki in ima hude zdravstvene težave, je čez noč morala prevzeti breme šolanja za mlajša otroka. Sedmošolec, ki sicer v osnovni šoli ob pomoči spremljevalke dobi vso potrebno pomoč, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. Hči s hudo disleksijo in diskalkulijo je od doma opravljala obveznosti za drugi letnik gimnazije. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 14 ur, pravi mama, ki je dolgo prosila šolo, naj ima več razumevanja za okoliščine, v katerih se otroka šolata.
"Sin težko piše, zato moram namesto njega pisati jaz. Vsa navodila bi morali natisniti v bistveno večji pisavi, a nismo imeli tiskalnika. Dokler so bile občinske meje odprte, smo lahko zanj prosili znance, a se jih je v petek, ko smo liste dobili, nabralo tudi več kot 60. Vsakega je bilo treba obrezati, nalepiti v zvezek, opraviti zadano nalogo, sinu razložiti novo snov, se naučiti. Ko so se meje zaprle, smo bili še brez tega. Zatikalo se je tudi na spletu. Včasih je prišel na vrsto za učiteljičino pomoč šele ob 21.00, ko bi moral že v posteljo. Do razlage v spletni učilnici nismo mogli, ker je sošolec zanalašč zablokiral dostop. Težko je bilo, ker smo hkrati poslušali očitke, da se nočemo niti potruditi, da bi se sin vključil v videopovezavo."
"Tudi hči, ki sicer dobi veliko dragocene pomoči v šoli in v dijaškem domu, je bila v zadnjih mesecih povsem odvisna od moje pomoči. Nenehno ji je treba brati, ker zaradi disleksije ne zmore sama, nenehno nadzirati opravljanje nalog, ker ji diskalkulija onemogoča tudi pisanje števil. Od jutra do večera sem bila razpeta med njima. A tudi noč nama ne prinese počitka, vsaj na dve uri ga moram tudi obračati v postelji, da ne pride do preležanin."
Ob šoku, ki ga je prinesel nov način poučevanja za vse, so pozabili na otroke, ki jim starši doma ne morejo nadomestiti vsega, kar jim lahko omogoči šola, opozarja sogovornica: "Nam bi že tiskalnik ogromno pomenil, ker bi lažje delali sproti. A žal ne morem kupiti ne tiskalnika ne barvnih kartuš, ki bi jih potrebovali, saj zaradi slabovidnosti in disleksije barve zelo veliko pomenijo in bi nujno potrebovali barvni tiskalnik. Mi pa že zdaj živimo ob pomoči humanitarnih organizacij, ker sem sama morala službo pustiti, ko se je rodil sin, ki potrebuje nenehno pomoč."
Nekoliko lažje je bilo, ko so dobili dodatne računalnike in sta otroka lahko dobila pomoč na daljavo prostovoljnih inštruktorjev iz ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Šolsko leto je zdaj za oba uspešno končano in mama ne želi niti razmišljati, da bi jeseni na tak način morali začeti znova. Tudi zato, ker poletje v tej družini nikakor ni čas počitka.
"Poletja mi nimamo. Julija postorimo doma stvari, s katerimi smo odlašali, avgusta sina čakajo terapije, vsak dan dve uri. Vse samoplačniško, vse leto varčujemo za to. Počitnic mi že lep čas nimamo," sklene samohranilka s štirimi otroki.
Družin, ki jim je šolanje na daljavo prineslo popolnoma nove težave, je veliko. Samo v ZPM Ljubljana Moste - Polje so podarili več kot 700 računalnikov, brezplačne inštrukcije je ponujalo več kot 60 prostovoljcev, a nemalo družin vsej pomoči navkljub ni zmoglo pomagati otrokom pri sledenju zahtev. Ne gre le za otroke iz socialnega dna, ki so ostali brez najosnovnejšega oz. za otroke iz družin, ki so v minulih mesecih izgubile eksistenco. Šolanje na ta način je zelo prizadelo tudi otroke, ki jim starši iz kakršnih koli razlogov niso mogli pomagati, otroke, ki tudi sicer potrebujejo veliko specialno-pedagoške pomoči, otroke s težavami v duševnem zdravju in take, ki živijo v izredno nespodbudnem družinskem okolju.
Preložitev bremena šolanja na starše je velikanska sprememba, ki bi jo pred morebitnim nadaljevanjem v jeseni morali temeljito premisliti. In prilagoditi tako, da poglabljanja razlik med otroki, ki so jih prinesli zadnji trije meseci, ne bomo razširili v trajno prakso z nepopravljivimi posledicami za najranljivejše.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
Neveljaven email naslov