Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
S sinom, ki se težko giblje in skoraj ne vidi, sva vsak dan za šolo porabila vsaj 14 ur, ki jih je moral pred zaslonom presedeti v vozičku, hči me je potrebovala zaradi hude disleksije, bili smo brez računalnikov in tisk
Sogovornica, ki sama živi s štirimi otroki in ima hude zdravstvene težave, je čez noč morala prevzeti breme šolanja za mlajša otroka. Sedmošolec, ki sicer v osnovni šoli ob pomoči spremljevalke dobi vso potrebno pomoč, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. Hči s hudo disleksijo in diskalkulijo je od doma opravljala obveznosti za drugi letnik gimnazije. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 14 ur, pravi mama, ki je dolgo prosila šolo, naj ima več razumevanja za okoliščine, v katerih se otroka šolata.
"Sin težko piše, zato moram namesto njega pisati jaz. Vsa navodila bi morali natisniti v bistveno večji pisavi, a nismo imeli tiskalnika. Dokler so bile občinske meje odprte, smo lahko zanj prosili znance, a se jih je v petek, ko smo liste dobili, nabralo tudi več kot 60. Vsakega je bilo treba obrezati, nalepiti v zvezek, opraviti zadano nalogo, sinu razložiti novo snov, se naučiti. Ko so se meje zaprle, smo bili še brez tega. Zatikalo se je tudi na spletu. Včasih je prišel na vrsto za učiteljičino pomoč šele ob 21.00, ko bi moral že v posteljo. Do razlage v spletni učilnici nismo mogli, ker je sošolec zanalašč zablokiral dostop. Težko je bilo, ker smo hkrati poslušali očitke, da se nočemo niti potruditi, da bi se sin vključil v videopovezavo."
"Tudi hči, ki sicer dobi veliko dragocene pomoči v šoli in v dijaškem domu, je bila v zadnjih mesecih povsem odvisna od moje pomoči. Nenehno ji je treba brati, ker zaradi disleksije ne zmore sama, nenehno nadzirati opravljanje nalog, ker ji diskalkulija onemogoča tudi pisanje števil. Od jutra do večera sem bila razpeta med njima. A tudi noč nama ne prinese počitka, vsaj na dve uri ga moram tudi obračati v postelji, da ne pride do preležanin."
Ob šoku, ki ga je prinesel nov način poučevanja za vse, so pozabili na otroke, ki jim starši doma ne morejo nadomestiti vsega, kar jim lahko omogoči šola, opozarja sogovornica: "Nam bi že tiskalnik ogromno pomenil, ker bi lažje delali sproti. A žal ne morem kupiti ne tiskalnika ne barvnih kartuš, ki bi jih potrebovali, saj zaradi slabovidnosti in disleksije barve zelo veliko pomenijo in bi nujno potrebovali barvni tiskalnik. Mi pa že zdaj živimo ob pomoči humanitarnih organizacij, ker sem sama morala službo pustiti, ko se je rodil sin, ki potrebuje nenehno pomoč."
Nekoliko lažje je bilo, ko so dobili dodatne računalnike in sta otroka lahko dobila pomoč na daljavo prostovoljnih inštruktorjev iz ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Šolsko leto je zdaj za oba uspešno končano in mama ne želi niti razmišljati, da bi jeseni na tak način morali začeti znova. Tudi zato, ker poletje v tej družini nikakor ni čas počitka.
"Poletja mi nimamo. Julija postorimo doma stvari, s katerimi smo odlašali, avgusta sina čakajo terapije, vsak dan dve uri. Vse samoplačniško, vse leto varčujemo za to. Počitnic mi že lep čas nimamo," sklene samohranilka s štirimi otroki.
Družin, ki jim je šolanje na daljavo prineslo popolnoma nove težave, je veliko. Samo v ZPM Ljubljana Moste - Polje so podarili več kot 700 računalnikov, brezplačne inštrukcije je ponujalo več kot 60 prostovoljcev, a nemalo družin vsej pomoči navkljub ni zmoglo pomagati otrokom pri sledenju zahtev. Ne gre le za otroke iz socialnega dna, ki so ostali brez najosnovnejšega oz. za otroke iz družin, ki so v minulih mesecih izgubile eksistenco. Šolanje na ta način je zelo prizadelo tudi otroke, ki jim starši iz kakršnih koli razlogov niso mogli pomagati, otroke, ki tudi sicer potrebujejo veliko specialno-pedagoške pomoči, otroke s težavami v duševnem zdravju in take, ki živijo v izredno nespodbudnem družinskem okolju.
Preložitev bremena šolanja na starše je velikanska sprememba, ki bi jo pred morebitnim nadaljevanjem v jeseni morali temeljito premisliti. In prilagoditi tako, da poglabljanja razlik med otroki, ki so jih prinesli zadnji trije meseci, ne bomo razširili v trajno prakso z nepopravljivimi posledicami za najranljivejše.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
S sinom, ki se težko giblje in skoraj ne vidi, sva vsak dan za šolo porabila vsaj 14 ur, ki jih je moral pred zaslonom presedeti v vozičku, hči me je potrebovala zaradi hude disleksije, bili smo brez računalnikov in tisk
Sogovornica, ki sama živi s štirimi otroki in ima hude zdravstvene težave, je čez noč morala prevzeti breme šolanja za mlajša otroka. Sedmošolec, ki sicer v osnovni šoli ob pomoči spremljevalke dobi vso potrebno pomoč, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. Hči s hudo disleksijo in diskalkulijo je od doma opravljala obveznosti za drugi letnik gimnazije. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 14 ur, pravi mama, ki je dolgo prosila šolo, naj ima več razumevanja za okoliščine, v katerih se otroka šolata.
"Sin težko piše, zato moram namesto njega pisati jaz. Vsa navodila bi morali natisniti v bistveno večji pisavi, a nismo imeli tiskalnika. Dokler so bile občinske meje odprte, smo lahko zanj prosili znance, a se jih je v petek, ko smo liste dobili, nabralo tudi več kot 60. Vsakega je bilo treba obrezati, nalepiti v zvezek, opraviti zadano nalogo, sinu razložiti novo snov, se naučiti. Ko so se meje zaprle, smo bili še brez tega. Zatikalo se je tudi na spletu. Včasih je prišel na vrsto za učiteljičino pomoč šele ob 21.00, ko bi moral že v posteljo. Do razlage v spletni učilnici nismo mogli, ker je sošolec zanalašč zablokiral dostop. Težko je bilo, ker smo hkrati poslušali očitke, da se nočemo niti potruditi, da bi se sin vključil v videopovezavo."
"Tudi hči, ki sicer dobi veliko dragocene pomoči v šoli in v dijaškem domu, je bila v zadnjih mesecih povsem odvisna od moje pomoči. Nenehno ji je treba brati, ker zaradi disleksije ne zmore sama, nenehno nadzirati opravljanje nalog, ker ji diskalkulija onemogoča tudi pisanje števil. Od jutra do večera sem bila razpeta med njima. A tudi noč nama ne prinese počitka, vsaj na dve uri ga moram tudi obračati v postelji, da ne pride do preležanin."
Ob šoku, ki ga je prinesel nov način poučevanja za vse, so pozabili na otroke, ki jim starši doma ne morejo nadomestiti vsega, kar jim lahko omogoči šola, opozarja sogovornica: "Nam bi že tiskalnik ogromno pomenil, ker bi lažje delali sproti. A žal ne morem kupiti ne tiskalnika ne barvnih kartuš, ki bi jih potrebovali, saj zaradi slabovidnosti in disleksije barve zelo veliko pomenijo in bi nujno potrebovali barvni tiskalnik. Mi pa že zdaj živimo ob pomoči humanitarnih organizacij, ker sem sama morala službo pustiti, ko se je rodil sin, ki potrebuje nenehno pomoč."
Nekoliko lažje je bilo, ko so dobili dodatne računalnike in sta otroka lahko dobila pomoč na daljavo prostovoljnih inštruktorjev iz ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Šolsko leto je zdaj za oba uspešno končano in mama ne želi niti razmišljati, da bi jeseni na tak način morali začeti znova. Tudi zato, ker poletje v tej družini nikakor ni čas počitka.
"Poletja mi nimamo. Julija postorimo doma stvari, s katerimi smo odlašali, avgusta sina čakajo terapije, vsak dan dve uri. Vse samoplačniško, vse leto varčujemo za to. Počitnic mi že lep čas nimamo," sklene samohranilka s štirimi otroki.
Družin, ki jim je šolanje na daljavo prineslo popolnoma nove težave, je veliko. Samo v ZPM Ljubljana Moste - Polje so podarili več kot 700 računalnikov, brezplačne inštrukcije je ponujalo več kot 60 prostovoljcev, a nemalo družin vsej pomoči navkljub ni zmoglo pomagati otrokom pri sledenju zahtev. Ne gre le za otroke iz socialnega dna, ki so ostali brez najosnovnejšega oz. za otroke iz družin, ki so v minulih mesecih izgubile eksistenco. Šolanje na ta način je zelo prizadelo tudi otroke, ki jim starši iz kakršnih koli razlogov niso mogli pomagati, otroke, ki tudi sicer potrebujejo veliko specialno-pedagoške pomoči, otroke s težavami v duševnem zdravju in take, ki živijo v izredno nespodbudnem družinskem okolju.
Preložitev bremena šolanja na starše je velikanska sprememba, ki bi jo pred morebitnim nadaljevanjem v jeseni morali temeljito premisliti. In prilagoditi tako, da poglabljanja razlik med otroki, ki so jih prinesli zadnji trije meseci, ne bomo razširili v trajno prakso z nepopravljivimi posledicami za najranljivejše.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
6-letni Leon in 18-letna Maja živita sama z očetom, saj mama ni več mogla zdržati pritiska finančnega dna. Oče je namreč po nekaj letih vodenja zelo uspešnega podjetja, ko ga je poslovni partner čez noč okradel za vse, kar je ustvaril , ostal brez vsega in na cesti.
“Tukaj imamo iz tedna v teden več ljudi, tudi več kot 80 jih pride v enem samem dnevu po paket hrane, detergentov, plenic, skratka vsega, kar nam posamezniki in podjetja podarijo. Zelo so zadovoljni in veseli in komaj čakajo, da lahko pridejo. Žal le enkrat na mesec …,” je ob koncu dneva, ko je že zmanjkalo hrane za vse, ki so prišli po pomoč, povedala Nina Balent, sodelavka ZPM Ljubljana Moste Polje. Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce pripeljala do tega, da so mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, v Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.
Zgodba sedmošolca Amadeja, srednješolca Aleša in njune mame je taka kot zgodba mnogih, ki so zaradi bolezni, ločitve in izgube službe začeli izgubljati bitko z vsakodnevnimi stroški in krediti, najetimi v srečnejših časih. Na vratih se zdaj vrstijo rubežniki, čez nekaj dni bo njihov dom že na dražbi, družina pa nima kam …
Prav vse družine, ki jih spoznavate v naših zgodbah v podporo projektu Botrstvo, spremljamo še dolgo po objavi. Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more povsem rešiti. Med njimi je zgodba sedmošolke Eme. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, jih skrbela vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.
Maša je 13-letnica, navdušena športnica. Klemen in Tilen pa sta njena bratca, 8-mesečna dvojčka, ki zaradi mnogo prezgodnjega rojstva potrebujeta ogromno dodatne nege. Oba starša sta izgubila zaposlitev, najprej zaradi tvegane nosečnosti mama, takoj po rojstvu sinov pa še oče. Družina živi v najemniškem stanovanju in ima le nizke socialne prihodke. Po plačilu nujnih stroškov, ki jim zagotavlja streho nad glavo, tako že zmanjka …
13-letni Erik in njegova 4-letna sestrica sta kljub očetovi zaposlitvi pogosto ostajala tudi brez hrane. Ko smo jih obiskali maja letos, je družina je životarila ob vse večjih dolgovih in živela v hladnem najemniškem stanovanju, v katerem je vlaga kar tekla po stenah in se zažirala v zdravje in tudi v oblačila. Zaradi tega vonja so Erika vrstniki pogosto zasmehovali in izločali iz družbe, češ da je jamski človek. Vse to je občutljivega najstnika pripeljalo do poskusa samomora in priznanja, da o končanju življenja pogosto razmišlja. Le nekaj dni po objavi zgodbe, so zaživeli povsem drugačno življenje.
Neveljaven email naslov