Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …

Internet je prekinjal sredi ocenjevanj in izpitov, ker je od ocen odvisna prihodnost štipendije, je bil sin v stresu, ti pa kot starš gledaš otroka, ki je priden in si zasluži boljšo prihodnost, a mu ne moreš pomagati

Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami. Vse to je bil vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v preteklih mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju prihodnjega šolskega leta morali bolj upoštevati …

Solze, jok in preklinjanje, ki ga v hiši nikoli do zdaj ni bilo

Prva sogovornica prihaja iz devetčlanske družine s petimi otroki, štirje so študenti, eden pa je srednješolec. Živijo na hriboviti kmetiji, mož na njej tudi dela, a zaradi terena dejavnost ni donosna, na njej samo pridelujejo hrano zase. Ona hodi v službo, a ima veliko zdravstvenih težav, zato zdaj dela samo za polovični delovni čas. Ker so se v času strogih ukrepov in zaprtja študentskih domov na kmetijo vrnili otroci, ki so se od tam tudi šolali na daljavo, so naleteli na več težav. 

"Najprej sem pomislila na internetno povezavo. To je pri nas večni problem. Že telefoni nam ne delujejo, ker je signal slab. Računalnikov nismo imeli, zato so se delili po urah, kdaj, kje in v katerem prostoru ga bo kdo lahko uporabljal, saj v vseh prostorih ni interneta. Otroci so tarnali in se jezili, kaj zdaj. Eden se je dogovoril s privatnim študentskim domom, da se je lahko vrnil tja." 

Drugi so se vozili do deset kilometrov oddaljene sestre, kjer so lahko tiskali gradivo za študij, so pa zbrali denar za boljši modem, a zaradi geografske lege, ki ne omogoča dobre internetne povezave, tudi to ni prineslo bistvenih izboljšav v šolanju na daljavo. 

"Največji problem je nastal, ko je sin pisal test na daljavo, pa je med pisanjem prenehala delovati internetna povezava. Še večje težave so imeli študenti, ki so na daljavo pisali kolokvije in če jim je med pisanjem zmanjkalo povezave, se niso mogli več priključiti na sistem in je bilo preverjanja za njih konec."

Sogovornica razlaga, da je bilo veliko solz, joka, stresa in tudi preklinjanja, saj so štipendije otrok odvisne od njihovih ocen, če pa izgubijo štipendijo, ne bodo mogli več študirati. 

"Težko je, če otroku ne moreš omogočiti študija, pa vidiš, da si zasluži in da je to njegova želja. Bilo je težko."

Med učenci, ki so se šolali na daljavo, je bilo veliko takih, ki težav niso imeli, tisti, ki pa so se z njimi spopadali, pa so bili spregledani 

Druga sogovornica je mama šestih otrok, po spletu okoliščin pa so kar trije maturantje. Ko so se iz študentskih in dijaških domov marca vrnili domov, je bil problem že prostorski, saj nimajo svojih sob. Na vasi, kjer živijo, pa je tudi internetni signal šibek. 

"Na začetku je bilo grozno. Vsakdo ima neki svoj ritem, a ga tukaj nismo mogli vzpostaviti. Vse šole niso delale enako, eni so delali vse prek videoklicev, drugi so pisali seminarske. Kar nekaj časa smo potrebovali, da se je vse vzpostavilo. Smo tudi zamujali in nič ni šlo gladko."

Največja težava glede šolanja pred epidemijo in med njo je bila za hčer, ki ima učne težave. 

"Ima odločbo, saj ima disleksijo in diskalkulijo, zato je tudi živela v dijaškem domu, da se ni vozila, saj imamo do šole eno uro. V dijaškem domu je bila njena vzgojiteljica profesorica matematike, ki je pri njej največji manko, zato je veliko sodelovala z njo."

Sogovornica razlaga, da platforme, prek katerih so med šolanjem na daljavo poučevali učitelji, niso bile usklajene že znotraj ene šole, zato je bila zmešnjava še večja. Neenaki pogoji so po njenem mnenju dovolj močan argument, da mature letos, vsaj v taki obliki, ne bi smelo biti. 

"Vsi se zavedajo, da je v tem času izpadlo znanja. V šoli bi pridobili drugačno znanje. Nekateri so vseeno imeli doma inštruktorje, nekomu iz mesta je bilo veliko lažje kot pri nas, sploh ko nismo smeli prehajati med občinami. Pri nas ni bilo mogoče kupiti papirja za tiskanje. Osnovnih stvari. Kje boš natisnil gradivo? Otroci težko berejo z zaslona. Nismo imeli teh možnosti, ker smo tako mali kraj, ko pa si šel čez mejo, je bila tam policija."

Nihče ne ve, kaj bo jeseni, napoveduje pa se kombinacija šolanja in študija na daljavo ter pouka v šoli, zato je treba nujno urediti pogoje za nemoteno učenje in izobraževanje tudi za tiste, ki prihajajo iz revnejših družin.

Hvala vsem, ki ste kakor koli pomagali otrokom in mladostnikom pri premagovanju vseh težav, ki jih je prineslo pravkar končano šolsko leto. Znova se je sicer pokazalo, da so razumevanje učiteljev, medčloveška pomoč in delo humanitarnih organizacij izjemno dragoceni. A če se bo šolanje na daljavo v prihodnjem letu še obdržalo, ne sme več sloneti na upanju, da se bo kje našel kdo, ki bo pomagal. Rešitve morajo biti sistemske in pisane z mislijo na tiste, ki pomoč najbolj potrebujejo in sami do nje najtežje pridejo. Med njimi so tudi otroci iz Botrstva. Ta hip jih na svojega botra, ki bi jim mesečno pomagal s 30 evri, čaka več kot 200. Več informacij je zapisanih na www.boter.si.