Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Prejšnji teden je bil v program Botrstvo sprejet 10.001. otrok, na svojega botra jih čaka še 180. Med več kot 8000 dozdajšnjimi botri je tudi naša sogovornica, ki je varovancu napisala ganljivo pismo podpore
Med več kot 8000 botri, ki so bili v desetletju obstoja tega programa za botra kateremu od otrok, je tudi Nuša. V petih letih je bila botra dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Najprej je pomagala dečku, čigar družina se je zaradi izgube zaposlitve znašla v stiski, in botrovanje se je končalo, ko so starši dobili zaposlitev. V pismu fantku in njegovi družini je zapisala:
"Ko sem bila majhna, sem odraščala sama z mamo in bratom v slabših ekonomskih razmerah in sem se morala marsičemu odpovedati. Sem pa našla tolažbo, motivacijo in samozavest v športu, ki sem ga oboževala in v katerem sem bila dobra. V njem sem tudi našla prijateljice, ki so me podpirale in me imele rade ne glede na vse, na katere se lahko še dandanes obrnem in ob katerih sem se počutila enakovredna. Že zelo kmalu sem se odločila, da ko bom velika, želim svojim otrokom nuditi več, kot sem imela jaz. Poleg tega sem vedno vedela, da ko bom imela dovolj, bom pomagala nekomu, ki nima toliko kot jaz in zato sem se z veseljem prijavila v projekt Botrstvo. Upam, da ste ti in tvoja družina zdravi, da se imate radi, upam, da imaš prijatelje, ki te imajo radi in te podpirajo ne glede na vse in da se v njihovi družbi dobro počutiš. Nikoli, nikoli, nikoli ne obupaj in želim ti, da bi v življenju dosegel vse tisto, kar si želiš in da bo tvoje življenje in življenje tvoje družine zdaj lepše in lažje. En velik poklon tudi tvojim staršem, ki kljub slabi situaciji nista obupala in našla izhod iz slabega položaja, v katerem ste bili.
Velik objem,
tvoja nekdanja botra"
Za tem je postala botra srednješolki, o kateri ve nekaj osnovnih podatkov, za praznike pa ji pošlje dodatno pomoč. Podrobnejših podatkov o njej nima in anonimnost otrok kot tudi botrov se ji zdi pomembno pravilo programa Botrstvo.
"To je iztočnica za pogovor o tem, da imajo nekateri ljudje manj, da moramo biti hvaležni za to, kar imamo, da ni vse samoumevno, da vse, kar si zamislimo, kar nekje pade. Tukaj nekaj stoji za tem, da nekaj imaš in da obstajajo ljudje, ki tega nimajo in da moramo tem ljudem pomagati oziroma jim ponuditi roko."
Po Nušinem mnenju je to pomembna lekcija, ki jo tudi otrokom, ki takšne pomoči k sreči ne potrebujejo, prinašajo programi, kot je Botrstvo. Poudarja še, da se ji beseda pomoč zdi pokroviteljska in da je pri katerem koli humanitarnem projektu zelo pomembno, da se ne postavimo v položaj, da imamo mi več, oni pa imajo manj in mi njim pomagamo: "Mi darujemo. Tako kot damo darilo komur koli za novo leto, nekomu, ki ga imamo radi, pa to ne pomeni, da smo mi nad njim, ker smo mu dali darilo in nam mora biti hvaležen."
Na botra ta hip čaka približno 180 otrok, sodelavci tega programa pa opozarjajo, da je vlog za pomoč vse več. Med njimi je vse več prosilcev, ki so še vedno na čakanju na delo, takih, ki že vedo, da bodo po koncu ukrepov izgubili zaposlitev, oz. podjetnikov, ki so zaradi epidemije bili prisiljeni zapreti svojo dejavnost. Številni med njimi še nikoli niso potrebovali pomoči in prav zanje je ta korak izjemno težak. Zato pri Botrstvu vse starše spodbujajo, naj ne odlašajo in ne čakajo, da se naberejo dolgovi, ki zelo hitro peljejo v vse težje rešljive položaje, pač pa da se po pomoč k humanitarnim organizacijam in centrom za socialno delo obrnejo čim prej.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Prejšnji teden je bil v program Botrstvo sprejet 10.001. otrok, na svojega botra jih čaka še 180. Med več kot 8000 dozdajšnjimi botri je tudi naša sogovornica, ki je varovancu napisala ganljivo pismo podpore
Med več kot 8000 botri, ki so bili v desetletju obstoja tega programa za botra kateremu od otrok, je tudi Nuša. V petih letih je bila botra dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Najprej je pomagala dečku, čigar družina se je zaradi izgube zaposlitve znašla v stiski, in botrovanje se je končalo, ko so starši dobili zaposlitev. V pismu fantku in njegovi družini je zapisala:
"Ko sem bila majhna, sem odraščala sama z mamo in bratom v slabših ekonomskih razmerah in sem se morala marsičemu odpovedati. Sem pa našla tolažbo, motivacijo in samozavest v športu, ki sem ga oboževala in v katerem sem bila dobra. V njem sem tudi našla prijateljice, ki so me podpirale in me imele rade ne glede na vse, na katere se lahko še dandanes obrnem in ob katerih sem se počutila enakovredna. Že zelo kmalu sem se odločila, da ko bom velika, želim svojim otrokom nuditi več, kot sem imela jaz. Poleg tega sem vedno vedela, da ko bom imela dovolj, bom pomagala nekomu, ki nima toliko kot jaz in zato sem se z veseljem prijavila v projekt Botrstvo. Upam, da ste ti in tvoja družina zdravi, da se imate radi, upam, da imaš prijatelje, ki te imajo radi in te podpirajo ne glede na vse in da se v njihovi družbi dobro počutiš. Nikoli, nikoli, nikoli ne obupaj in želim ti, da bi v življenju dosegel vse tisto, kar si želiš in da bo tvoje življenje in življenje tvoje družine zdaj lepše in lažje. En velik poklon tudi tvojim staršem, ki kljub slabi situaciji nista obupala in našla izhod iz slabega položaja, v katerem ste bili.
Velik objem,
tvoja nekdanja botra"
Za tem je postala botra srednješolki, o kateri ve nekaj osnovnih podatkov, za praznike pa ji pošlje dodatno pomoč. Podrobnejših podatkov o njej nima in anonimnost otrok kot tudi botrov se ji zdi pomembno pravilo programa Botrstvo.
"To je iztočnica za pogovor o tem, da imajo nekateri ljudje manj, da moramo biti hvaležni za to, kar imamo, da ni vse samoumevno, da vse, kar si zamislimo, kar nekje pade. Tukaj nekaj stoji za tem, da nekaj imaš in da obstajajo ljudje, ki tega nimajo in da moramo tem ljudem pomagati oziroma jim ponuditi roko."
Po Nušinem mnenju je to pomembna lekcija, ki jo tudi otrokom, ki takšne pomoči k sreči ne potrebujejo, prinašajo programi, kot je Botrstvo. Poudarja še, da se ji beseda pomoč zdi pokroviteljska in da je pri katerem koli humanitarnem projektu zelo pomembno, da se ne postavimo v položaj, da imamo mi več, oni pa imajo manj in mi njim pomagamo: "Mi darujemo. Tako kot damo darilo komur koli za novo leto, nekomu, ki ga imamo radi, pa to ne pomeni, da smo mi nad njim, ker smo mu dali darilo in nam mora biti hvaležen."
Na botra ta hip čaka približno 180 otrok, sodelavci tega programa pa opozarjajo, da je vlog za pomoč vse več. Med njimi je vse več prosilcev, ki so še vedno na čakanju na delo, takih, ki že vedo, da bodo po koncu ukrepov izgubili zaposlitev, oz. podjetnikov, ki so zaradi epidemije bili prisiljeni zapreti svojo dejavnost. Številni med njimi še nikoli niso potrebovali pomoči in prav zanje je ta korak izjemno težak. Zato pri Botrstvu vse starše spodbujajo, naj ne odlašajo in ne čakajo, da se naberejo dolgovi, ki zelo hitro peljejo v vse težje rešljive položaje, pač pa da se po pomoč k humanitarnim organizacijam in centrom za socialno delo obrnejo čim prej.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Neveljaven email naslov