Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper.
Bratoma Sergeju in Gašperju lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 na številko 1919, uporabniki omrežij A1, T2 in Telekoma pa imajo možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljejo geslo BOTER10.
V obeh primerih bo celoten podarjen znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se uspel vpisati na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Sergej je kljub vsem težavam postal zlati maturant, oba z Gašperjem si želita študirati, a pri tem se lahko predvsem zaneseta le nase in pomoč institucij: "Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla."
"Z mamo že nekaj let nimava skoraj nobenih stikov, ne plačuje nama preživnine. In odkar sva po nasilnem incidentu odšla od doma, tudi očeta še nisva videla. Prav tako nimava nikogar od sorodstva, ki bi nama lahko pomagal. Le drug drugega imava," v imenu komaj polnoletnih bratov pove starejši Gašper. Kljub samorastništvu in finančnim stiskam je postal zlati maturant in se vpisal na zahteven študij, mlajši Sergej pa je zelo uspešen dijak z visokimi ambicijami. "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti. Bedno je poslušati pozive, naj ostanemo doma, ko pa ne veva, kje je najin dom."
Darovanje z SMS sporočili je od 23. 11. 2020 naprej (do konca leta) namenjeno zbiranju donacij za Čarobno zimo. Sredstva donirate z geslom BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919.
Po maminem odhodu ni bilo ne stikov ne preživnine
Ni bilo prav veliko srečnih trenutkov v Sergejevem in Gašperjevem otroštvu, a največja prelomnica je bila pred petimi leti, ko je mama po ločitvi odšla: "Ko je odšla, sem bil star petnajst, brat pa štirinajst let. Odkar je šla, tako rekoč nismo imeli več stikov, tudi preživnine nama ni plačevala. Težko je bilo, res sva jo imela rada, brat je bil še posebej močno navezan nanjo," dogodke izpred petih let opiše starejši Gašper. Mamin odhod je bil šok, ki je bil morda še težji zato, ker z očetom nikoli niso spletli pristnejših stikov: "Bolj ko ne sva skrbela drug za drugega, sama sva si kuhala, sploh od mojega 2. letnika srednje šole naprej. Očetova vloga je bila, da je hodil v službo, in od naju zahteval, da doma poskrbiva za vse, tudi za del stroškov, zato sva večino štipendije porabila za skupne položnice, plačevala pa sva si tudi vse stroške za avtobus, telefon in vse, kar sva potrebovala za šport. Doplačevati sva morala tudi za hrano, sicer se je jezil, koliko denarja mora namenjati za naju, midva pa mu ničesar ne vračava."
S pomočjo policije sva vzela najnujnejše in odšla od očeta
Odnosi so bili odtujeni in pogosto tudi napeti, konflikti so izbruhnili tudi za nepomembne malenkosti, bilo je komaj vzdržno, opisuje Gašper. In pred tedni je postalo nevzdržno: "Zaradi nepomembne malenkosti je ponorel in vzniknilo je nasilje v družini. Takrat sva se odločila, da tako ne moreva več živeti." Ob pomoči policije sta se začasno preselila k daljnim sorodnikom, kjer pa, žal, nikakor nista mogla ostati. Takrat jima je na pomoč priskočila tudi občina in ju začasno namestila v trenutno zaprt gostinski objekt: "Vzela sva denarnici, telefone, nekaj oblek in nekaj malega športne opreme. Saj veliko tako ali tako nisva nikoli imela. Za šolo so nama pozneje uredili dva računalnika, ki sta zdaj, ko je šola na daljavo, pač nuja, veliko ljudi nama je pomagalo."
V resnici nimava nikogar, le drug drugega
Pomoč tako centra za socialno delo kot občine je bila res hitra, a je seveda tudi omejena in ne more biti dolgotrajna. Drugih bližnjih, na katere bi se lahko zanesla, pa fanta nimata: "Z očetom od tistega dogodka nimava nikakršnih stikov, bila mu je izrečena tudi prepoved približevanja, z mamo pa smo se sicer poskušali zbližati, a se ni izšlo. Tudi preživnine nisva dobila. Od širše družine nimava nikogar, h komur bi lahko šla. V teh petih letih, ko smo bili z očetom sami, smo izgubili stik z vsemi, nismo imeli nobenih obiskov, nobenih praznovanj, nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla. V resnici imava le drug drugega."
Kljub okoliščinam postal zlati maturant
Toda kljub vsem najstniškim letom, v katerih nista imela mame in dobila le bore malo spodbud od očeta, sta brata Gašper in Sergej imela trdne cilje in neverjetno vztrajnost: "Srednjo šolo sem končal kot zlati maturant, kar je bil glede na okoliščine velik uspeh. V letniku nas je bilo takih manj kot desetina, poleg tega pa mi je ta uspeh odprla vrata na želeno fakulteto. Brat je tretji letnik srednje šole. Sprva je bilo težko, ker je odšla mama in je potreboval kar nekaj časa, da je ujel ravnotežje. Zdaj pa je zagrabil, točno ve, kakšne cilje ima v življenju, hoče uspeti, pri tem si pomagava, se podpirava in tudi njemu gre zdaj v šoli super," je ponosen starejši brat. Obema je cilj uspešen fakultetni študij: "Sam želim končati vsaj triletno izobraževanje, še raje magisterij, čeprav je zelo zahteven študij. Brat pa ima tudi visoke cilje, želi si na študij v Ljubljano in upam, da bo obema uspelo!"
Ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca.
Načrti so jasni, pot do njih pa veliko, veliko manj. Sergej je tudi ob pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo takoj dobil sobo v dijaškem domu. Vodstvo občine se trudi najti stanovanje, ki bi bilo boljša, a še vedno le začasna rešitev: "Obljubljeno stanovanje bova lahko imela le do konca šolskega leta, ker nama ga po zakonu lahko dajo le za leto dni," pojani Gašper. Občina jima je v tem vmesnem času čakanja na stanovanje pomagala zagotoviti majhni sobici v trenutno zaprtem gostišču, ki sta zdaj njun edini dom, za kar sta vsem zelo hvaležna, poudarja Gašper. "Sploh naju ne bi bilo treba sprejeti, oni pa so nama ponudili še hrano in pranje oblačil in na toplem sva. Sobe so super, a počutiva se negotovo, saj ne veva, kje bova čez mesec ali dva. V resnici sva brezdomca."
Od pomladi živela pretežno od špagetov, jajc in mleka
Na tej samorastniški poti jima je ogromno pomagal šport, s katerim sta se resno ukvarjala in ki jima je odganjal misli na vse slabo doma. A stroške prevozov in opreme sta morala kriti sama, sploh mlajši Sergej, ki po starosti še ni sodil v starejše selekcije. Saj v klubu so bili precej razumevajoči, je hvaležen Gašper, a odvisnost od razumevanja trenerjev je neprijetna: "Počutiš se 'debilno', ker ne moreš odločati samostojno, ker ti morajo ljudje 'iti na roke'. Bedno mi je bilo opisovati svojo družino, pojasnjevati, da nimamo nič od nič, sploh pa nisem želel govoriti o podrobnostih … čeprav so mi v klubu pomagali, kolikor so lahko, sva nenehno z vsem varčevala. Sploh od letošnje pomladi naprej sva varčevala pri hrani, ker kot športnika veliko pojeva in je to velik strošek. Živela sva skoraj izključno od špagetov, jajc, kosmičev in mleka, ker je to najceneje."
Mučno je prositi sotekmovalce, če ti lahko prodajo ponošeno opremo
Težko je bilo tudi s športno opremo, ki je draga. Mučno je bilo prositi sotekmovalce, ali imajo kak rabljen kos opreme ali obutve, težko je bilo mesece varčevati za kaj novega, ko se je kak kos opreme poškodoval ali uničil. Veliko stroškov, tudi za hrano in oblačila, sta si lahko krila le tako, da sta ob šolskih in klubskih obveznostih oba še honorarno delala, zdaj jima epidemijski ukrepi jemljejo še to možnost.
Še nikoli nisva izkusila finančne varnosti
Z vprašanjem, kaj bi jima pomenila stabilna finančna pomoč, Gašperja spravim v zagato – tega še nikoli ista izkusila: "Veliko skrbi bi nama bilo prihranjenih, to nenehno preračunavanje, kako bova prihranila štipendijo, ki je najin edini dohodek, da bova lahko kupila vozovnici, obutev, zimska oblačila, športno opremo. Bilo bi nama v veliko pomoč, vsaj misliva, da bi bilo tako, saj še nikoli nisva doživela, da ne bi nenehno razmišljala o financah. Po večini za te stvari skrbim jaz, sploh zdaj, odkar živiva sama, sem skrbel za stike s policijo, CSD-jem, in to je stresno. Vsak dan vsaj deset ur razmišljam o skrbeh, za katere večina študentov in dijakov sploh ne ve." Ukrepi in omejitve gibanja jima v času, ko je treba ostati doma, jemljejo tudi psihično oporo prijateljev. Ta pač le prek telefona ni ista, kot je v živo: "Ne moreš se z nikomer pogovoriti, najbližjih nimava, do prijateljev ne morem iti, da bi se pomenili. To mi je najhuje. Sicer imava veliko pravih prijateljev, z nekaterimi se poznamo od vrtca in nekateri so mi že bolj družina kot prijatelji."
Stanovanje, kamor bi prinesla stvari in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti
Sergej in Gašper sta odločena, da se nazaj v nespodbuden dom in razdiralne odnose ne vrneta več, vsem finančnim težavam navkljub bosta svoj dom iskala drugje: "Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom, neka skupna točka, kamor bi lahko prinesla obleke in stvari za šolo in bi vedela, da jih ne bo treba kmalu seliti."
V že tako negotovih časih je marsikomu težko, dvema komaj polnoletnima najstnikoma brez podpore družine toliko težje: "Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako, kot je …" In pozivi Ostanite doma, vzemite si čas za bližnje ... so zanju posebej trpki: "Ko bi le lahko. Zdaj pa se prestavljava iz enega konca na drugega. In ne veva, kje je najin dom."
Kako pomagati?
Zelo malo ljudi v vsem svojem življenju, kaj šele v najstniških letih, zmore tak korak, kot sta ga zmogla narediti 18-letni Sergej in le leto starejši Gašper.
Toda zdaj, v tako negotovih časih in še z nekaj leti šolanja pred seboj, bi jima pomoč prišla zelo prav. Najlažje gre s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za Gašperjevo in Sergejevo boljšo prihodnost.
Zaradi izjemno strogih ukrepov ob epidemiji pri programu Botrstvo trenutno žal ne morejo prevzemati paketov z materialno pomočjo. Zato tokrat izjemoma prosijo predvsem za finančno pomoč in pomoč v darilnih bonih, ki jih lahko pošljete na ZPM Ljubljana Moste - Polje s pripisom "ZA SERGEJA IN GAŠPERJA IZ ZGODBE VALA 202", Proletarska 1, Ljubljana. Vse pošiljke bodo neodprte predane Sergeju in Gašperju. Hvala vsem za pomoč!
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Neveljaven email naslov