Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana.
V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos.
Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
"Skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer," pove dijakinja, ki zaradi nespodbudnih razmer v družini živi v sicer zaprtem dijaškem domu
V sicer zaprtih dijaških domovih so lahko ostali le posamezni dijaki z nemogočimi družinskimi razmerami. Med njimi je Ana, ki se je v želji po uspešnejšem koncu šolanja jeseni preselila v dijaški dom, a od staršev ne dobiva nikakršne pomoči, zato prazniki in prihajajoče leto prinašajo veliko negotovosti …
"Ko sem bila prvih nekaj koncev tedna sama v zaprtem dijaškem domu in nikogar nisem videla, sem se na vso moč razjokala, skoraj panični napad sem imela. Potem sem se pa sčasoma navadila, si naredila neki svoj red. Večja težava je, da ne morem honorarno delati, ker takega dela skoraj ni več, zato me finance močno skrbijo, pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo pa je toliko dragocenejša."
"Že v osnovni šoli sem potrebovala pomoč psihologinje, pozneje tudi pedopsihiatra, ker je vse, kar se je dogajalo doma, močno vplivalo name in se kazalo v različnih diagnozah. Res je bilo težko," opisuje dijakinja Ana. Otroštva v svoji družini ne opisuje z nostalgijo, zaradi dolgoletnega nasilja in nespodbudnega okolja sta z mamo pred nekaj leti že načrtovali umik v varno hišo, a mama potem tega koraka ni zmogla. Ga je pa Ana letos jeseni, ko je sklenila, da zaradi naštetega ne želi tvegati slabšega uspeha na maturi in s tem svoje prihodnosti. Psihoterapije so ji odprle oči, da tako stanje doma ni normalno, da je to, kar si je razlagala kot znake ljubezni, vse prej kot to in da so razmere doma zanjo dolgoročno ogrožajoče. Odločila se je za odhod, čeprav je za plačilo dijaškega doma imela le nekaj malega prihrankov in čeprav so ji starši jasno povedali, naj ne pričakuje podpore. "Oče je hotel do notarja, kjer naj bi zapisali, da zame finančno nista več odgovorna, ne za šolo ne za preživljanje."
Preselitev v dijaški dom je bila svojevrstno olajšanje, a je bilo na začetku težko, sploh ob koncih tedna, ko so tako rekoč vsi sostanovalci odhajali domov. Domov se je vrnila le še dvakrat, zelo na kratko, domači tudi niso natančno vedeli, kje stanuje. Od doma ne dobiva pomoči, a odselila se je v prepričanju, da bo lahko vseskozi opravljala dijaška honorarna dela. "Honorarno delam že od 15. leta, kjer koli lahko, ampak honorarnega dela zdaj tako rekoč ni." Je pa v veliko olajšajo subvencija dijaškega sklada, ki jo prejema v programu Botrstvo, tako ji štipendija lahko ostane za preživetje, potrebščine, hrano, oblačila – preštet je vsak cent: "Imam Excelovo tabelo, v katero si vestno pišem vsak nakup, ceno, kdaj sem kupila, tako natančno vem, koliko lahko še porabim. Trudim se porabiti čim manj." V pekarni ima zagotovljene nekaj hrane, ki nadomešča domsko prehrano, saj kuhinja zdaj ne deluje. V domu kot edina dijakinja živi le še z nekaj tujimi študenti, ki med epidemijo tudi ostajajo v Sloveniji: "Preselili smo se v manjši del doma, kjer imamo skupno kuhinjo in sanitarije, ne družimo se veliko. Sprijaznila sem se s tem, da sem sama, rada sem s svojimi knjigami, čas mi zapolni tudi šola in pa nekaj prijateljic."
K sreči so knjige dobra družba, pravi Ana, ki si želi, da bi bila s knjigami, knjigarnami, knjižnicami, založništvom in knjigarnami povezana tudi poklicno. Toda o tem bodo odločale tudi točke na maturi in zato je letošnja na daljavo posebne vrste stres. Ano matura skrbi, ob poklicni maturi namreč želi opravljati še peti predmet, ki bi ji omogočil zelo želeni študij v Ljubljani. Toda zaradi izrednih razmer za peti predmet nima niti predpisane literature niti dodatnih predavanj, dijaki so povsem prepuščeni svoji iznajdljivosti. Skrbi jo tudi, kaj bo po maturi, ko dijaški dom zapira svoja vrata in se bo najbrž selila tudi v drugo mesto: "Junija se mi izteče bivanje v domu in potem je daleč do oktobra, ko se začne študij, izteče se mi botrstvo in bo malo nerodno," je v zadregi bodoča maturantka, ki si želi kakršno koli honorarno delo: "Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja in da si ne bom mogla česa kupiti, ne želim tega, da me ta fobija spet zajame, ker je neprijetno."
Do prelomnih odločitev je še nekaj mesecev, december pa čustveno najnapornejši med njimi: ta predpraznični čas, poln reklam z nasmejanimi družinami in s čarobnim razpoloženjem ni prav najlažji. A ne prvič, je iskrena Ana: "Nerodno je, ker ob božiču zame nikoli niso bili dobri časi, skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer, ampak imam prijatelje in bom zmogla, nekako …"
Ana nikakor ni edina dijakinja, ki so ji tudi ukrepi ob epidemiji popolnoma spremenili načrte, posebej jo skrbi za vse tiste, ki doma nimajo dobrih razmer za učenje in za tiste, ki z dodatnim delom ne morejo pomagati svojim družinam: "Težko je biti dijak, ker je treba podpirati samega sebe, pa tudi svojo družino. Poznam veliko sošolcev, ki s štipendijo in svojim delom pomagajo preživeti družini. Zato pomoč, kot jo ponuja Botrstvo ali Dijaški sklad, veliko pomeni, da imaš vsaj nekaj, pa čeprav pet ali pa dvajset evrov za lažje preživetje, da si lahko kupiš stvari za ves teden, da čutiš, da imaš neko podporo ljudi, ki verjamejo vate. In da ni vse tako težko, kot je videti."
In zato je posebej hvaležna tako svojemu botru kot tudi dijaškemu skladu programa Botrstvo in seveda vsem, ki pomagajo otrokom in mladostnikom v stiski: "Hvala za razumevanje vsem ljudem, ki se zavedajo, da so časi negotovi, in upam, da boste imeli lepe praznike in počitnice in da pridejo tudi boljši časi!"
Zaradi povpraševanja za neposredno pomoč dijakinji Ani, so na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje določili sklic samo za njo. Podatki za nakazilo:
Podatki za UPN
Znesek, zbran s SMS-i, ki jih z geslom BOTER5 ali BOTER10 pošljete na 1919, bo namenjen akciji Čarobna zima.
V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kakšen Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer, ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos.
Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji Čarobna zima, z nakupom hrane ali z botrovanjem otroku.
Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
539 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana.
V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos.
Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
"Skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer," pove dijakinja, ki zaradi nespodbudnih razmer v družini živi v sicer zaprtem dijaškem domu
V sicer zaprtih dijaških domovih so lahko ostali le posamezni dijaki z nemogočimi družinskimi razmerami. Med njimi je Ana, ki se je v želji po uspešnejšem koncu šolanja jeseni preselila v dijaški dom, a od staršev ne dobiva nikakršne pomoči, zato prazniki in prihajajoče leto prinašajo veliko negotovosti …
"Ko sem bila prvih nekaj koncev tedna sama v zaprtem dijaškem domu in nikogar nisem videla, sem se na vso moč razjokala, skoraj panični napad sem imela. Potem sem se pa sčasoma navadila, si naredila neki svoj red. Večja težava je, da ne morem honorarno delati, ker takega dela skoraj ni več, zato me finance močno skrbijo, pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo pa je toliko dragocenejša."
"Že v osnovni šoli sem potrebovala pomoč psihologinje, pozneje tudi pedopsihiatra, ker je vse, kar se je dogajalo doma, močno vplivalo name in se kazalo v različnih diagnozah. Res je bilo težko," opisuje dijakinja Ana. Otroštva v svoji družini ne opisuje z nostalgijo, zaradi dolgoletnega nasilja in nespodbudnega okolja sta z mamo pred nekaj leti že načrtovali umik v varno hišo, a mama potem tega koraka ni zmogla. Ga je pa Ana letos jeseni, ko je sklenila, da zaradi naštetega ne želi tvegati slabšega uspeha na maturi in s tem svoje prihodnosti. Psihoterapije so ji odprle oči, da tako stanje doma ni normalno, da je to, kar si je razlagala kot znake ljubezni, vse prej kot to in da so razmere doma zanjo dolgoročno ogrožajoče. Odločila se je za odhod, čeprav je za plačilo dijaškega doma imela le nekaj malega prihrankov in čeprav so ji starši jasno povedali, naj ne pričakuje podpore. "Oče je hotel do notarja, kjer naj bi zapisali, da zame finančno nista več odgovorna, ne za šolo ne za preživljanje."
Preselitev v dijaški dom je bila svojevrstno olajšanje, a je bilo na začetku težko, sploh ob koncih tedna, ko so tako rekoč vsi sostanovalci odhajali domov. Domov se je vrnila le še dvakrat, zelo na kratko, domači tudi niso natančno vedeli, kje stanuje. Od doma ne dobiva pomoči, a odselila se je v prepričanju, da bo lahko vseskozi opravljala dijaška honorarna dela. "Honorarno delam že od 15. leta, kjer koli lahko, ampak honorarnega dela zdaj tako rekoč ni." Je pa v veliko olajšajo subvencija dijaškega sklada, ki jo prejema v programu Botrstvo, tako ji štipendija lahko ostane za preživetje, potrebščine, hrano, oblačila – preštet je vsak cent: "Imam Excelovo tabelo, v katero si vestno pišem vsak nakup, ceno, kdaj sem kupila, tako natančno vem, koliko lahko še porabim. Trudim se porabiti čim manj." V pekarni ima zagotovljene nekaj hrane, ki nadomešča domsko prehrano, saj kuhinja zdaj ne deluje. V domu kot edina dijakinja živi le še z nekaj tujimi študenti, ki med epidemijo tudi ostajajo v Sloveniji: "Preselili smo se v manjši del doma, kjer imamo skupno kuhinjo in sanitarije, ne družimo se veliko. Sprijaznila sem se s tem, da sem sama, rada sem s svojimi knjigami, čas mi zapolni tudi šola in pa nekaj prijateljic."
K sreči so knjige dobra družba, pravi Ana, ki si želi, da bi bila s knjigami, knjigarnami, knjižnicami, založništvom in knjigarnami povezana tudi poklicno. Toda o tem bodo odločale tudi točke na maturi in zato je letošnja na daljavo posebne vrste stres. Ano matura skrbi, ob poklicni maturi namreč želi opravljati še peti predmet, ki bi ji omogočil zelo želeni študij v Ljubljani. Toda zaradi izrednih razmer za peti predmet nima niti predpisane literature niti dodatnih predavanj, dijaki so povsem prepuščeni svoji iznajdljivosti. Skrbi jo tudi, kaj bo po maturi, ko dijaški dom zapira svoja vrata in se bo najbrž selila tudi v drugo mesto: "Junija se mi izteče bivanje v domu in potem je daleč do oktobra, ko se začne študij, izteče se mi botrstvo in bo malo nerodno," je v zadregi bodoča maturantka, ki si želi kakršno koli honorarno delo: "Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja in da si ne bom mogla česa kupiti, ne želim tega, da me ta fobija spet zajame, ker je neprijetno."
Do prelomnih odločitev je še nekaj mesecev, december pa čustveno najnapornejši med njimi: ta predpraznični čas, poln reklam z nasmejanimi družinami in s čarobnim razpoloženjem ni prav najlažji. A ne prvič, je iskrena Ana: "Nerodno je, ker ob božiču zame nikoli niso bili dobri časi, skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer, ampak imam prijatelje in bom zmogla, nekako …"
Ana nikakor ni edina dijakinja, ki so ji tudi ukrepi ob epidemiji popolnoma spremenili načrte, posebej jo skrbi za vse tiste, ki doma nimajo dobrih razmer za učenje in za tiste, ki z dodatnim delom ne morejo pomagati svojim družinam: "Težko je biti dijak, ker je treba podpirati samega sebe, pa tudi svojo družino. Poznam veliko sošolcev, ki s štipendijo in svojim delom pomagajo preživeti družini. Zato pomoč, kot jo ponuja Botrstvo ali Dijaški sklad, veliko pomeni, da imaš vsaj nekaj, pa čeprav pet ali pa dvajset evrov za lažje preživetje, da si lahko kupiš stvari za ves teden, da čutiš, da imaš neko podporo ljudi, ki verjamejo vate. In da ni vse tako težko, kot je videti."
In zato je posebej hvaležna tako svojemu botru kot tudi dijaškemu skladu programa Botrstvo in seveda vsem, ki pomagajo otrokom in mladostnikom v stiski: "Hvala za razumevanje vsem ljudem, ki se zavedajo, da so časi negotovi, in upam, da boste imeli lepe praznike in počitnice in da pridejo tudi boljši časi!"
Zaradi povpraševanja za neposredno pomoč dijakinji Ani, so na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje določili sklic samo za njo. Podatki za nakazilo:
Podatki za UPN
Znesek, zbran s SMS-i, ki jih z geslom BOTER5 ali BOTER10 pošljete na 1919, bo namenjen akciji Čarobna zima.
V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kakšen Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer, ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos.
Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji Čarobna zima, z nakupom hrane ali z botrovanjem otroku.
Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Neveljaven email naslov