Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Poskušajmo si predstavljati otroka, h kateremu vsak večer nekdo pride, ga pretepe ali spolno zlorabi, on pa nima možnosti poklicati na pomoč
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja.
"Vemo, da se velika večina zlorab, od 80 do 90 odstotkov, dogaja znotraj družinskega kroga. Kar pomeni, da ima otrok sovražnika oz. storilca doma. V teh primerih je šola ali vzgojno-izobraževalno okolje predstavljalo nek varovalni dejavnik, varno okolje, kjer je otrok dobil podporo ali pa je bil vsaj varen pred tem nasiljem. Ko so začeli veljati ukrepi, smo te otroke spregledali. Pozabili smo na to, da jih v imenu preprečevanja zdravstvenih težav potiskamo v žrelo, kjer se njim dogajajo grozote, ki si jih mi težko sploh predstavljamo. Že brez epidemije tej otroci doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smeli. Tudi, ko gredo v šolo, je to še vedno pol njihovega dneva. Že takrat jih pozabljamo. Sedaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne." - Nina Kočar, psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok Lunina Vila
Otrok, ki so spolno zlorabljeni, je še vedno veliko. Rezultati raziskav, ne samo v Sloveniji, tudi v tujih državah, konsistentno kažejo, da se spolno zlorabljen vsak peti otrok ali vsaka četrta deklica in vsak šesti deček: "Številke so ogromne, so grozljive. In na vse te otroke smo sedaj pozabili."
Klicev za pomoč je vsak dan več, tako v zdravstvenih, socialnih kot v nevladnih ustanovah. Posledice pa so vse težje, saj ti otroci, ne glede na to, ali gre za psihične, fizične ali spolne zlorabe, živijo v neprestani napetosti, negotovosti in v strahu.
"Zlorabe se dogajajo. Zloraba se ne zgodi enkrat, ampak je to nekaj, kar se ponavlja. In če se to otroku dogaja celo njegovo otroštvo, je za njega to normalno in je to način, kako on dojema ljubezen. Kot se mi objamemo, ko ti je nekdo blizu, je otroku eden izmed načinov izražanja ljubezni tudi neprimerno dotikanje ali pretep. To so zgodbe, ki ti razparajo srce."
Zaradi pomanjkanja strokovnjakov, a tudi pomanjkanja razumevanja, kako obsežen in pogost in dolgoročno uničujoč problem so zlorabe, bodo žal tudi po epidemiji stiske mnogih otrok in mladostnikov ostale neprepoznane in brez strokovne pomoči. Nina Kočar jim sporoča:
"Neskončno žal mi je, da ste trenutno v takšni situaciji. Nismo pozabili na vas, tukaj smo, da vam pomagamo. Če le lahko, prosite za pomoč, poskusite stopiti v stik z nekom, ki mu zaupane in ne glede na vse, da ste neskončno vredni in da ste zaklad, ki ga moramo paziti."
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Poskušajmo si predstavljati otroka, h kateremu vsak večer nekdo pride, ga pretepe ali spolno zlorabi, on pa nima možnosti poklicati na pomoč
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja.
"Vemo, da se velika večina zlorab, od 80 do 90 odstotkov, dogaja znotraj družinskega kroga. Kar pomeni, da ima otrok sovražnika oz. storilca doma. V teh primerih je šola ali vzgojno-izobraževalno okolje predstavljalo nek varovalni dejavnik, varno okolje, kjer je otrok dobil podporo ali pa je bil vsaj varen pred tem nasiljem. Ko so začeli veljati ukrepi, smo te otroke spregledali. Pozabili smo na to, da jih v imenu preprečevanja zdravstvenih težav potiskamo v žrelo, kjer se njim dogajajo grozote, ki si jih mi težko sploh predstavljamo. Že brez epidemije tej otroci doživljajo grozote, ki jih nihče ne bi smeli. Tudi, ko gredo v šolo, je to še vedno pol njihovega dneva. Že takrat jih pozabljamo. Sedaj pa so njihove stiske še toliko bolj očitne." - Nina Kočar, psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok Lunina Vila
Otrok, ki so spolno zlorabljeni, je še vedno veliko. Rezultati raziskav, ne samo v Sloveniji, tudi v tujih državah, konsistentno kažejo, da se spolno zlorabljen vsak peti otrok ali vsaka četrta deklica in vsak šesti deček: "Številke so ogromne, so grozljive. In na vse te otroke smo sedaj pozabili."
Klicev za pomoč je vsak dan več, tako v zdravstvenih, socialnih kot v nevladnih ustanovah. Posledice pa so vse težje, saj ti otroci, ne glede na to, ali gre za psihične, fizične ali spolne zlorabe, živijo v neprestani napetosti, negotovosti in v strahu.
"Zlorabe se dogajajo. Zloraba se ne zgodi enkrat, ampak je to nekaj, kar se ponavlja. In če se to otroku dogaja celo njegovo otroštvo, je za njega to normalno in je to način, kako on dojema ljubezen. Kot se mi objamemo, ko ti je nekdo blizu, je otroku eden izmed načinov izražanja ljubezni tudi neprimerno dotikanje ali pretep. To so zgodbe, ki ti razparajo srce."
Zaradi pomanjkanja strokovnjakov, a tudi pomanjkanja razumevanja, kako obsežen in pogost in dolgoročno uničujoč problem so zlorabe, bodo žal tudi po epidemiji stiske mnogih otrok in mladostnikov ostale neprepoznane in brez strokovne pomoči. Nina Kočar jim sporoča:
"Neskončno žal mi je, da ste trenutno v takšni situaciji. Nismo pozabili na vas, tukaj smo, da vam pomagamo. Če le lahko, prosite za pomoč, poskusite stopiti v stik z nekom, ki mu zaupane in ne glede na vse, da ste neskončno vredni in da ste zaklad, ki ga moramo paziti."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Neveljaven email naslov