Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
544 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Neveljaven email naslov