Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Že pred epidemijo sta dve tretjini ustvarjalcev na področju kulture živeli pod pragom revščine
"Težko je biti mama, učiteljica, gospodinja in hkrati razmišljati o tem, kako in kje zaslužiti karkoli, da ohraniš družino pri življenju in otrokom zagotoviš zgolj najnujnejše, topel dom in hrano. Sploh ne govorimo o velikih materialnih stvareh, potrebujejo pa varnost in čustveno stabilnost, pri kateri zaradi vse te negotovosti vsi stopamo po njenem robu. Ali čez," je iskrena Inga Remeta, diplomirana socialna delavka, direktorica gledališča Glej in predsednica društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija.
Med zaposlene ali samozaposlene v kulturi sodi cela paleta umetnikov, ustvarjalcev in podpornih izvajalcev, umetniških dogodkov in vsebin, izvedba teh pa je močno omejena že skoraj leto dni. Kljub temu pa jim niz protikoronskih zakonov skoraj nikakor ni pomagal. Zaposleni in samozaposleni v kulturi so sicer upravičeni do prejemanja temeljnega dohodka oz. nadomestila za čakanje na domu - tako kot zaposleni v drugih panogah -, vendar do te pomoči še zdaleč niso upravičeni vsi, ki jim kultura pomeni kruh.
"Ugotavljamo, da imamo mnogo nevladnih organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi in kot sami veste, so bile pomoči v vseh protikoronskih paketih namenjene tistim, ki imajo število zaposlenih ljudi od enega dalje. Ravno ta segment ostaja praznih rok. Razmišlja se o tem, kako pomagati tudi tem, bomo pa videli, če bomo našli kakšno. Segmentu organizacij, ki nimajo redno zaposlenih ljudi, ni uspelo dobiti nobene pomoči, niti za obratovalne stroške niti dodatnih finančnih inekcij, kot so jih dobila mnoga podjetja."
"Že pred epidemijo in težavami, ki jih je doprinesla epidemija, sta dve tretjini samozaposlenih na področju kulture živeli pod pragom revščine. Kaj se bo zgodilo sedaj oz. kakšna številka bo sedaj v času epidemije in po njej, je pa še vedno zelo velik vprašaj in ravno zaradi tega vprašaja se borimo, se trudimo našim odločevalcem in vladi razložiti, da ta sektor nujno potrebuje premišljene mehanizme, s katerimi bi se lahko delovanje ohranilo in spodbudilo za vnaprej," je stvarna Inga Remeta. Po dolgih mesecih čakanja so ob koncu lanskega leta sicer večinoma bile izplačane mnoge že zdavnaj zapadle obveznosti države in lokalnih skupnosti, a prihodnost je izrazito negotova.
Predvsem zato, ker je prihodnost tako grozljivo negotova kot še nikoli v času samostojne države. K temu dodatno pripomore dejstvo, da je preživetje mnogih ustvarjalcev v kulturi odvisno tudi od razpisov. Za katere pa je tudi letos nejasno, kdaj bodo ter kako in v kakšnem času jih bo sploh mogoče realizirati.
"Ljudje so lačni. Pa nočem, da to zveni, da delavci in delavke v kulturi vpijemo, ker se ne počutimo sposobne, da sami sebe preživimo. Daleč od tega. Mislim, da govorimo o sektorju, ki je zelo intelektualno podkrepljen, imamo zelo profesionalne in sposobne ljudi. Ampak ko ti je odvzeta možnost dela, razvoja in izvajanja vsebin, ki so tvoja služba, se res znajdemo v strašnih zagatah."
Inga Remeta še dodaja, da ljudje dejansko so lačni: "Razlika med kulturno panogo in ostalimi gospodarskimi panogami je to, da ostale bodo slej ali prej prišle na zeleno vejo in bodo začele izvajati svoje vsebine, mi pa še nekaj časa ne bomo oz. se bomo zelo aktivno ukvarjali s kriznim managementom in bojem za umestitev na pravo mesto znotraj družbe in vrednot v družbi, v kateri živimo."
Že dolgo stanje v kulturi, vključno s finančno varnostjo družin, ki jim kultura reže kruh, ni bilo tako težko in negotovo. Ker se s koncem epidemije bližajo tudi konci moratorijev na kredite, izvršbe, deložacije in druge obveznosti, bo letos v hudi stiski nedvomno še več družin oz otrok kulturnih ustvarjalcev. Zato v humanitarnih organizacijah, tudi ZPM Moste polje, ki vodi program Botrstvo, pozivajo, naj pomoč za svoje stiske poiščejo čim prej, saj so tako bistveno lažje rešljive.
Kultura nas resda na različne načine nedvomno vse hrani, kar pa žal ne pomeni, da v letu 2021 lahko nahrani otroke tistih, ki jo ustvarjajo.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Festivalsko, koncertno in na splošno kreativno-umetniško poletje je na vrhuncu, po treh letih precej okrnjenega dogajanja je tudi želja in potreba občinstva po dogodkih zelo velika. Toda pestrega poletnega dogajanja ne bi bilo brez neštetih ustvarjalnih, pogosto prekarno zaposlenih ustvarjalcev, ki so bili že pred epidemijo na robu preživetja. Epidemija je položaj na kulturno-ustvarjalnem področju močno poslabšala, zato so se štiri raziskave, ki so bile izvedene med začetkom in koncem epidemičnih ukrepov, osredotočale predvsem na vpliv takratnih ukrepov. Vendar so ob tem izrisale še številne druge, precej bolj dolgotrajne in trdovratne težave tega sektorja, ki so soodgovorne za revščino večine ustvarjalcev in s tem tudi njihovih otrok. Če se v takih razmerah sploh odločijo zanje. O usodi ustvarjalcev iz kreativnih dejavnosti in številnih drugih, ki v različnih oblikah delovnih razmerij ne morejo več preživeti, je govorila soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in neodvisna raziskovalka Eva Matjaž.
Za tiste, ki imajo med šolskimi počitnicami pestre možnosti za druženje, spoznavanje novih krajev in ljudi, se zdi odhod na letovanja kakšne od humanitarnih organizacij morda manj privlačna možnost, a za številne je to še vedno sploh edina možnost za počitniški oddih zunaj domačega okolja. Letovanja so tudi dragocena učna priložnost, sploh za otroke, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Tudi letos jih je v prvih julijskih dneh na letovanju spremljala vzgojiteljica Anja. Da letovanja otrokom veliko daje, kaže tudi to, da veliko tistih, ki so se letovanj udeleževali kot otroci, zdaj pa želijo pomagati tako, da postajajo vzgojitelji prostovoljci. Da bi tudi mlajši lahko dobili bogato življenjsko popotnico iz poletnih letovanj. Hvala vsem, ki jih omogočate tudi z donacijami.
V Strunjanu je v začetku julija letovalo 50 ukrajinskih otrok iz Kijeva in njegove okolice. To je bila druga skupina otrok na letovanju pri nas v okviru projektov Slovenske karitas, ki jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Letovanje je bilo namenjeno predvsem temu, da se otroci v času počitnic razbremenijo stisk, ki so posledica vojnega dogajanja v domovini. Otroke, stare od osem do šestnajst let, je ob pestrem programu in izletih, pa tudi likovni terapiji, spremljalo več mladih prostovoljcev.
Neveljaven email naslov