Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Izčrpana mama sama v celoti neguje hudo bolna dva otroka in komaj pokretnega moža. Z mizernimi dohodki zmanjkuje že za mleko, selitev v stanovanje brez stopnic pa bi bila mogoča le, če bi se zgodil čudež …
Skoraj vsako leto življenja družini prinese novo hudo preizkušnjo. Petnajstletna Lana je pred dobrim letom zbolela za hudo boleznijo mišičnega stika, 13-letni Miji nekaj zadnjih let življenje kroji epilepsija, najmlajši, 8-letni Lars pa se je že rodil s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. In tudi zdravstveno stanje očeta se je po poškodbi iz mladosti, s katero je prej vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je bil pred kratkim invalidsko upokojen.
"Trije od petih članov družine potrebujejo 24-urno nego, pomoč, nadzor, tako da je zelo težko," priznava sogovornica, ki povsem sama skrbi še za svoje ostarele starše. Ves dan in tudi vsa noč sta zato namenjena negi in pomoči trem družinskim članom s hudimi invalidnostmi.
"Zjutraj je treba najprej umiti in preobleči moža, nato sina, na koncu pomagati še hčerki …"
Lars je najmlajši otrok. Da z njim nekaj ni v redu, so opazili takoj ob rojstvu. Ima neozdravljive razvojne motnje, ki zahtevajo nenehno pozornost, nadzor, terapije in prilagoditve: "Ima senzorne težave, zapoznel razvoj, težave z govorom, hiperaktivnost, potrebuje nenehen nadzor, saj se ne boji višine, globine, lahko bi odprl okno in padel skozenj, na cesti se ne ustavi, ne sliši, ne zna se obleči, sleči, nenehno potrebuje spodbudo, vodenje, nadzor, tudi ponoči, ko se zbuja, vstaja, potrebuje spremstvo na stranišče … to je zelo izčrpavajoče."
Če je najmlajši Lars otrok s posebnostmi od rojstva in ima Mija težave z epilepsijo že nekaj let, pa je bila bolezen najstarejše Lane, odkrita lani, nepričakovan in hud udarec: "Njene mišice vse bolj slabijo, vse bolj je utrujena, težko se premika, umiva, ne more se več sprehoditi po ulici, ne more v trgovino, niti pet zvezkov hkrati ne more več nesti, ko gremo kam, uporabljamo invalidski voziček, vsak dan mora vzeti deset ali enajst tablet," našteva mama. Teh Laninih 11 tablet dnevno je samo del vsakodnevne lekarniške rutine. Za katero mora v celoti skrbeti naša sogovornica: "Za moža jih je 13, vključno z obliži, jaz jih jemljem osem, Mija pa jemlje eno za epilepsijo, vendar mora imeti zdravila za morebiten napad nenehno s seboj."
Ob vse zahtevnejši negi treh invalidnih, težko pokretnih oz. nenehnega nadzora potrebnih družinskih članov mama že več kot leto dni nase prevzema tudi vse breme šolanja na daljavo, saj se prav zaradi svojega in očetovega zdravstvenega stanja otroci ne smejo vrniti v šolo. Težko je bilo že prej, ko je bil tak pouk dobro organiziran za vse, zdaj, ko sistemskih prilagoditev ni več, je še težje: "Ena deklica iz šole dobiva navodila in pomoč, druga nič, znajti se moramo sami. Z Larsom pa tako ali tako vse, vključno s terapijami, izvajam sama doma." Tako je breme šolanja in razvoja povsem odvisno od iznajdljivosti in vztrajnosti mame, ki pomaga vsem trem. Sploh Mija ima, odkar jemlje redno terapijo proti epilepsiji, močno zmanjšane učne sposobnosti: "Zdravila zelo vplivajo na njeno razmišljanje, razumevanje, pomnjenje. Odkar jih jemlje, so težave. Bile so že prej, ko je bil pouk v šoli, zdaj, ko smo že dobro leto doma in je vse na daljavo, pa je vse še bistveno težje."
Delo negovalke, gospodinjska dela, pomoč pri šolanju na daljavo in izvajanje terapij za Larsa je toliko težje, ker živijo v sicer lepem najemniškem stanovanju, ki pa je za tako hude invalide neprimerno. Pred nekaj meseci, v času precej ostrih omejitev, so namreč zelo na hitro morali zapustiti prejšnje najemniško stanovanje, ki je bilo večje in pritlično, a druge izbire niso imeli:
"Morali smo najeti to stanovanje, ker nismo imeli kam, ostali bi dobesedno brez strehe nad glavo. Vem, da ni idealno, vem, da ni primerno za invalide, vem, da ima stopnice, a druge izbire nismo imeli. Stanovanj ni."
Ta dom je bistveno premajhen zanje, dekleti imata pograd, ki je v primeru Mijinega epileptičnega napada neprimeren, zahtevno nego komaj pokretnih članov je skoraj nemogoče opraviti v miniaturni kopalnici, zato jo mama po večini opravi na postelji, ki za to ni primerno opremljena, a ustrezne nimajo kam dati. Utesnjen prostor brez mirnih kotičkov in možnosti za ustaljeni red pa pri Larsu sproža hud nemir in čustvene izbruhe. In tistih nekaj stopnic do stanovanja je zanje kot gora:
"Posebej mož jih nikakor ne zmore. Čeprav se ves nasloni name in nosim večino njegove teže, ga stopnice neznosno utrudijo. Preden pride ven, bi skorajda že potreboval posteljo za počitek. Za nekoga je pet stopnic malo, za nas je pa to res hudo. Dokler ne vidiš človeka, kako se muči z njimi, s temi petimi stopnicami, ne moreš verjeti, da je to tak problem. In mi imamo kar dva taka. In še Larsa, ki ga ne moreš pustiti brez nadzora, ker zakoraka, kot da jih ni …"
V to usodo utesnjenega najemniškega stanovanja je petčlanska družina povsem ujeta. Za selitev v primernejše namreč nimajo sredstev, očetova invalidnina je mizerna, mama ob treh hudih invalidih seveda ne more v službo: "Službo sem morala pustiti, ker so zdaj doma že trije težki invalidi. Finančno je to seveda slabo, krpamo iz meseca v mesec, za nas je tudi 20 evrov za pot v Ljubljano, kjer imamo zdravnike, zelo veliko. Vedno smo v stiski, ko je treba plačati mesečne stroške. Težava je nakup hrane, veliko je potrebujemo, predvsem mleka. Najraje bi videli, da bi se dalo vse skuhati na mleku," se v zadregi zasmeji mama: "Saj vem, da toliko mleka ni zdravo, ampak pri nas ga takoj zmanjka. Sin ga vsaj poldrugi liter porabi za pripravo kosmičev ali čokolina, pije ga tudi samega, prosi zanj, 'prosim, prosim' in sklene rokice … Tudi hčerki ga imata radi, vse mlečno imata radi. Tudi sir imata radi, samo sira si ne moremo privoščiti," je neprijetno priznati njihovi mami.
Poleg hrane bi jim prišel prav tudi material za izvajanje terapij, ki jih potrebujejo vsi trije otroci: papir, barvice, mape, drug material, mama bi si zase in za svojo dušo zelo želela slikarski material, saj si kot nesojena slikarka potrebščin za lastno ustvarjanje seveda ne more kupiti. Želijo si družabnih iger, saj se otroci ne morejo igrati z vrstniki, Mija si močno želi kolo, prav bi prišlo tudi mami … A povsod se varčuje, že najmanjši izdatek je zanje velik, vsaka stvar je preračunana do centa:
"Če nam kdo podari svinčnike, bomo s tako prihranjenim denarjem kaj kupili, pa tudi, če le eno jajce. Ali pa se bo nabralo za kakšno položnico, nekaj se bo poplačalo."
In če se najprej plačajo položnice, za hrano nikoli ne ostane dovolj, sploh ne za izpolnitev otroških želja: "Joooj, nutela, zakon, največje oči imajo takrat, ko lahko kupimo nutelo," se obraz razjasni mami, ko podoživlja otroško radost ob tem sladkem, a zanje težko dosegljivem namazu. "Pa zelo radi imajo pico, najraje od vsega bi to jedli, ampak ne moremo niti sestavin kupiti, kaj šele, da bi lahko naročili pico na dom!"
Najemnina, četudi je subvencionirana, je skupaj s stroški bivanja in nekaj krediti zanje neobvladljiv strošek. Stisko veča vse slabše zdravstveno stanje moža oziroma očeta, pa povsem nepredvidljiv razvoj Lanine bolezni in dejstvo, da Lars nikoli ne bo mogel samostojno živeti in skrbeti zase. Zato bi si najbolj od vsega želeli preselitev v stanovanje, kjer bi bilo življenje vsaj znosnejše: "Mi vemo, da zdravje je, kakršno je. Lahko samo prosimo, da bo boljše, in upamo, da ne bo slabše. Če bi se lahko znebili kreditov, ki nas bodo 'tepli' še tri leta ali pa če bi se lahko znebili najemnine, pa bi nam to zelo olajšalo življenje. Potem bi lahko normalno živeli. A, žal, za to ni nobene možnosti, razen čudeža," z grenkobo v glasu pove mama.
In čeprav bi bilo čudež že kakršno koli izboljšanje njihovih življenj, ima sogovornica, negovalka štirih družinskih članov, ki so vse bolj odvisni od tega, koliko bo zmoglo njeno drobno, utrujeno telo, ta čudež vsaj v svojih sanjah že povsem izrisan: "Če bi imeli nekaj s kuhinjo in tremi sobicami, samo toliko, kot res potrebujemo, nič več. Pa da bi bilo povsem na ravnem in bi lahko imeli neki majhen, ograjen košček zemlje. Da bi lahko bili zunaj. To bi bila za mojo družino nebesa! Ne zame, za moje … to je želja, ki ne bo izpolnjena, ampak …" mami zmanjka besed.
Mama, drobna, simpatična, pozitivna borka, neutrudna negovalka, gospodinja, terapevtka, učiteljica, pomočnica, ki povsem brez tuje pomoči vsakodnevno skrbi zanje, na svojem telesu že čuti posledice velikega psihičnega in (pre)težkega fizičnega bremena, ki ga je prevzela. Doslej je še zmogla. A brez pomoči bo ta petčlanska družina ostala povsem ujeta v usodo bolezni in v utesnjeno najemniško stanovanje.
Kako pomagati?
Družini Lane, Mije in Larsa lahko pomagate s SMS-sporočili z geslom BOTER5 (pisano brez presledka) poslanim na številko 1919. In ker letos Botrstvo praznuje že 10. obletnico, je za uporabnike omrežij A1, T2 in Telekoma odprta tudi možnost donacij za 10 evrov, če na številko 1919 pošljete geslo BOTER10. V obeh primerih bo celoten podarjeni znesek brez slehernih odbitkov namenjen za boljšo prihodnost te družine.
Družina poleg hrane (najlažja je donacija z vrednostnimi boni za trgovine s prehrano) potrebuje tudi oblačila, dve ženski kolesi, manjšo mladinsko posteljo, material za ustvarjalne terapije, zelo pa si želijo tudi družabne igre. Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste - Polje na telefonsko številko 070/698-642, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si.
Donacije v poljubnem znesku se zbirajo tukaj:
Srčni zastoj letno doživi več kot 1500 oseb. V prvih kritičnih minutah so očividci pogosto edini prisotni, zato je njihovo hitro in pravilno ukrepanje ključno za preživetje osebe, ki je doživela srčni zastoj. Na Medicinski fakulteti v Mariboru že vse od leta 2007 deluje društvo študentov medicine Maribor Za življenje. Kako pomembno je znanje prve pomoči? Kako dostopna je ta različnim družbenim skupinam in kako pomembno je, da se odločamo nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu, se Kaja Ravnak pogovarja s tremi mariborskimi študenti medicine Natašo Ozvetič, Janom Bitežnikom in Tajdo Špes.
Oktober je tisti mesec v letu, ko se, vsaj po večini, malo več pogovarjamo o svojem počutju in duševnem zdravju. Maja, Frida in Tijan so trije različni mladi posamezniki, ki imajo skupno željo – da bi jih odrasli jemali resno, prisluhnili njihovim idejam in se večkrat odkrito pogovorili z njimi.
Oktober je mesec duševnega zdravja in v tokratno Botrstvo povabimo študentki psihologije in vodji študentskega projekta Kako si? Tejo Žugman in Leo Figelj. Kljub dobrim pobudam in vse večji prisotnosti centrov za krepitev zdravja so ponekod čakalne vrste za psihološko pomoč ob duševnih stiskah še vedno predolge. Kako prisotne so v družbi stigme o duševnih težavah, iskanju pomoči in staranju? Kako dostopna se mladim zdi psihološka podpora? Kako gledajo na duševne stiske starejših? Imajo vsi družbeni razredi enako dostop do pomoči v stiski?
September je mesec Alzheimerjeve bolezni in letos poteka pod sloganom "Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni". Čas je pri tej diagnozi izjemno pomemben - prej ko jo odkrijemo, prej lahko ukrepamo.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Neveljaven email naslov