Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Bivanje v dijaškem domu mladim omogoča tudi pomoč vzgojiteljev, učno pomoč in spodbudo, daje jim varno okolje in občutek, da nekdo verjame vanje
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve, da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
"Starša sta malo skrivala pred mano, da stroška dijaškega doma ne zmoreta več poravnati, da me ne bi skrbelo. Ko sem izvedela, me je zagrabila panika, ker se sama nisem zavedala, v kakšni situaciji smo. Počutila sem se krivo, ker denar porabljata zame, ampak misel na to, da bi morala menjati šolo, mi ni najbolj prijetna. Rada imam to šolo in če ne bi bilo dijaškega sklada, mi šolanje tukaj ne bi bilo omogočeno." – Kaja
Domovi niso le streha nad glavo, kar se je posebej izkazalo v preteklem letu, ko je bila uspešnost šolanja še bolj odvisna od tega, kakšne razmere za delo in učenje imajo dijaki v svojih družinah. Ko so se dijaški domovi nenadoma popolnoma zaprli, so jim v dijaškem skladu pomagali po potrebi s prehranskimi paketi, računalniki in z nekaj finančne pomoči, številnim pa z učno pomočjo, izvedeno na daljavo.
Posledice epidemičnih ukrepov se kažejo tudi na plačilni sposobnosti družin, tudi dijaki so imeli bistveno manj priložnosti za honorarno delo, zato je prošenj za subvencijo vse več, letos jih znova pričakujejo več kot sto, ali jim bodo lahko pomagali in s kakšnim zneskom, pa bo odvisno od donatorskih sredstev.
"Dobili smo zahvalna pisma dijakov, ki so nas zelo presenetila. Ko so dobili pomoč, so rekli: 'Hvala, končno nekdo verjame vame, da mi bo uspelo.' Nismo si znali predstavljati, koliko lahko pomeni pomoč, za katero smo sprva mislili, da je samo finančna, a je hkrati za vse prejemnike tudi velika psihološka spodbuda." – Tina Lamovšek, koordinatorka projektov Botrstva pri ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Več kot sto dijakov bo tudi letos potrebovalo pomoč dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu Slovenije. Pomagate jim lahko s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Vsa tako zbrana sredstva bodo porabljena izključno za subvencijo dijaških domov. Hvala vsem za pomoč dijakom v stiski.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Bivanje v dijaškem domu mladim omogoča tudi pomoč vzgojiteljev, učno pomoč in spodbudo, daje jim varno okolje in občutek, da nekdo verjame vanje
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve, da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
"Starša sta malo skrivala pred mano, da stroška dijaškega doma ne zmoreta več poravnati, da me ne bi skrbelo. Ko sem izvedela, me je zagrabila panika, ker se sama nisem zavedala, v kakšni situaciji smo. Počutila sem se krivo, ker denar porabljata zame, ampak misel na to, da bi morala menjati šolo, mi ni najbolj prijetna. Rada imam to šolo in če ne bi bilo dijaškega sklada, mi šolanje tukaj ne bi bilo omogočeno." – Kaja
Domovi niso le streha nad glavo, kar se je posebej izkazalo v preteklem letu, ko je bila uspešnost šolanja še bolj odvisna od tega, kakšne razmere za delo in učenje imajo dijaki v svojih družinah. Ko so se dijaški domovi nenadoma popolnoma zaprli, so jim v dijaškem skladu pomagali po potrebi s prehranskimi paketi, računalniki in z nekaj finančne pomoči, številnim pa z učno pomočjo, izvedeno na daljavo.
Posledice epidemičnih ukrepov se kažejo tudi na plačilni sposobnosti družin, tudi dijaki so imeli bistveno manj priložnosti za honorarno delo, zato je prošenj za subvencijo vse več, letos jih znova pričakujejo več kot sto, ali jim bodo lahko pomagali in s kakšnim zneskom, pa bo odvisno od donatorskih sredstev.
"Dobili smo zahvalna pisma dijakov, ki so nas zelo presenetila. Ko so dobili pomoč, so rekli: 'Hvala, končno nekdo verjame vame, da mi bo uspelo.' Nismo si znali predstavljati, koliko lahko pomeni pomoč, za katero smo sprva mislili, da je samo finančna, a je hkrati za vse prejemnike tudi velika psihološka spodbuda." – Tina Lamovšek, koordinatorka projektov Botrstva pri ZPM Ljubljana Moste - Polje.
Več kot sto dijakov bo tudi letos potrebovalo pomoč dijaškega sklada, da bodo smeli ostati v dijaških domovih na katerem koli koncu Slovenije. Pomagate jim lahko s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919. Vsa tako zbrana sredstva bodo porabljena izključno za subvencijo dijaških domov. Hvala vsem za pomoč dijakom v stiski.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Neveljaven email naslov