Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Začetek podpore takrat še projektu Botrstvo je bil skorajda naključen. Sredstva, ki se zbirajo s SMS glasovanji za ime tedna in takrat še meseca, smo namreč želeli podariti v dobrodelne namene in se odločili za takrat malo znan program, ki je nastal na pobudo Milene Štular in ki je potreboval pomoč pri iskanju botrov in zbiranju sredstev za rezervo, ko kak boter svoje obveznosti ni poravnal. Od takrat naprej se je začela pisati izjemna zgodba.
V začetku marca 2010 je bilo v poldrugo leto star program Botrstvo v Sloveniji vključenih nekaj čez 200 otrok in 5. marca 2010 smo na to, da številni svojega botra še čakajo, opozorili v naši prvi oddaji, s Kajino in Marušino zgodbo. Deklici, takrat osnovnošolki, sta izgubili mamico, oče je bil zaradi hude bolezni že invalidsko upokojen, živeli so v za silo urejeni kleti stanovanjske hiše, kamor so se preselili le začasno, a po mamini smrti tam tudi zaradi finančne stiske ostali. Kosila so bila takrat še nesubvencionirana, Kaji je takrat grozila izključitev iz vadbe gimnastike, v kateri je bila zelo uspešna in ki jo je lahko ohranila prav zaradi vključitve v Botrstvo in jo obiskovala še vrsto let. Donatorji so ji omogočili tudi tečaj nemščine, v katerem je zelo uživala. Kaja in Maruša, zdaj že študentki, bi brez pomoči Botrstva morda še zdaj živeli v vlažni kleti in morda nikoli ne dosegali svojih izobrazbenih ciljev.
Vključitev otrok v Botrstvo namreč ne pomeni nujno le 30 evrov botrovega nakazila mesečno, temveč veliko širšo pomoč. Tako otroci kot njihove družine se lahko, če želijo, vključijo tudi v programe psihosocialne pomoči, letovanj, zimovanj, učne pomoči, Čarobne zime in podobnih akcij, Kaja in Maruša sta bili tudi del projekta Mladi in Evropa. Kaja je nekaj let letovala ob morju, ob pomoči Botrstva pa se je lahko udeležila tudi pripravljalnega gimnastičnega tabora.
Kajina in Marušina zgodba je bila prva, ki ste jo lahko slišali pred desetimi leti. Z zgodbami otrok, ki so si v prvem letu naše podpore sledile prav vsak ponedeljek, smo sprva hoteli le nagovoriti nove botre, a se je kmalu pokazalo, da ljudje želijo pomagati še bistveno bolj. Sčasoma je prav vsaka zgodba dobila svoj sklic na bančnem računu ZPM Moste - Polje, na katerega so se stekala tako nakazila donacij kot tudi donacije ob pomoči SMS-sporočil z gesloma Boter5 ali Boter10. Na teh računih je bilo skupno zbranih več kot 1,3 milijona evrov donacij, ki so bila do zadnjega centa brez odbitkov porabljena za boljše življenje predstavljenih družin.
Poslušalci so pošiljali pakete in skušali pomagati na različne načine, okrepilo se je zavedanje, v kakšnih razmerah živijo otroci, kakšne so pomanjkljivosti sistemske pomoči in kje so stiske otrok najbolj prezrte.
Ker je začetek naše akcije sovpadel z veliko spremembo socialne zakonodaje, ki je zelo spremenila načine podeljevanja socialnih pomoči, varstvenega dodatka, štipendij, subvencij in nasploh močno spremenila dostop do pomoči, se je izkazalo, da je ob neposredni materialni in finančni pomoči posameznikom nujno tudi prizadevanje za sistemske spremembe. Pri tem je bila v neizmerno pomoč brezplačna pravna pomoč, ki jo je vrsto let donirala odvetniška pisarna Zidar Klemenčič, odvetnica Nina Zidar Klemenčič pa je tudi s strokovno pripravo treh manifestov in številnih predlogov sistemskih sprememb in postala pomemben glas v iskanju boljših sistemskih rešitev: Enotna pravna točka - Botrstvo v Sloveniji (boter.si).
Mnoga prizadevanja in opozarjanja so naletela na gluha ušesa ali le malo razumevanja, ena uspešnejših in pomembnejših sistemskih sprememb, ki smo jih tudi v povezavi z drugimi mediji dosegli z roko v roki z ZPM Moste-Polje je bila zagotovo sprememba subvencioniranja malic in kosil v osnovnih in srednjih šolah. Predvsem kosila so bila namreč velikokrat nedostopna prav tistim, ki bi jih najbolj potrebovali.
Prizadevanju za sistemske spremembe kot je subvencioniranje kosil, pa zbiranju pomoči za otrok in družine, so se sčasoma pridružila zbiranja sredstev in materialne pomoči za posamezne akcije kot so letovanja, zimovanja, Trije zimski botri in Čarobna zima.
Pred skoraj osmimi leti smo izvedli prvo dobrodelno dražbo, ki so ji sledile druge, vse s ciljem, zagotoviti čim več dodatnih sredstev za razvoj talentov, letovanja, botrovanje in jih končali z rekordnim izkupičkom za rumeno majico zmagovalca kolesarske dirke po Franciji Tadeja Pogačarja.
Predvsem dobrodelne dražbe so izjemno povezale slovenske medije. V času dražb ni bilo medijske konkurence, nevoščljivosti, ignorance, v dobro otrok so dražbe podprli časopisi in televizije. Tudi z njihovo pomočjo in s pomočjo podjetja Bauhaus, ki je z nakupom ponujenih dražbenih artiklov prispevalo največji finančni delež, smo z dobrodelnimi dražbami na Valu 202 za otroke iz Botrstva zbrali več kot 240.000 evrov.
Počitnic, letovanj in taborov se je s sredstvi naših poslušalcev in donatorjev udeležilo več kot 1000 otrok in mladostnikov. V akciji Čarobna zima so skupna doživetja omogočili že več kot 3200 družinam. Svojega botra je dobilo več kot 11.500 otrok, pomoč je prispevalo več kot 9000 botrov in skupaj z vsemi načini donacij je bilo v desetih letih podpore Vala 202 programu Botrstvo zbranih več kot 24 milijonov evrov.
V tem desetletju ni bilo mogoče spremeniti vseh usod, izpolniti vseh otroških sanj, doseči vseh želenih ciljev. A prav vsakomur je bilo vsaj nekaj časa lažje prav zaradi pomoči iz Botrstva.
Hvala vsem, ki ste bili ali ste na kakršen koli način del Botrstva in ste tako pomagali ustvariti najbolj znan in kredibilen program za pomoč otrokom pri nas, katerega medijski podpornik smo na Valu 202 že natanko 10 let.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Več kot 11.500 otrok in 9000 botrov, 24 milijonov evrov zbranih sredstev in številne zgodbe, stiske, spodbude in srečni razpleti v desetletju podpore Vala 202 programu Botrstvo v Sloveniji.
Začetek podpore takrat še projektu Botrstvo je bil skorajda naključen. Sredstva, ki se zbirajo s SMS glasovanji za ime tedna in takrat še meseca, smo namreč želeli podariti v dobrodelne namene in se odločili za takrat malo znan program, ki je nastal na pobudo Milene Štular in ki je potreboval pomoč pri iskanju botrov in zbiranju sredstev za rezervo, ko kak boter svoje obveznosti ni poravnal. Od takrat naprej se je začela pisati izjemna zgodba.
V začetku marca 2010 je bilo v poldrugo leto star program Botrstvo v Sloveniji vključenih nekaj čez 200 otrok in 5. marca 2010 smo na to, da številni svojega botra še čakajo, opozorili v naši prvi oddaji, s Kajino in Marušino zgodbo. Deklici, takrat osnovnošolki, sta izgubili mamico, oče je bil zaradi hude bolezni že invalidsko upokojen, živeli so v za silo urejeni kleti stanovanjske hiše, kamor so se preselili le začasno, a po mamini smrti tam tudi zaradi finančne stiske ostali. Kosila so bila takrat še nesubvencionirana, Kaji je takrat grozila izključitev iz vadbe gimnastike, v kateri je bila zelo uspešna in ki jo je lahko ohranila prav zaradi vključitve v Botrstvo in jo obiskovala še vrsto let. Donatorji so ji omogočili tudi tečaj nemščine, v katerem je zelo uživala. Kaja in Maruša, zdaj že študentki, bi brez pomoči Botrstva morda še zdaj živeli v vlažni kleti in morda nikoli ne dosegali svojih izobrazbenih ciljev.
Vključitev otrok v Botrstvo namreč ne pomeni nujno le 30 evrov botrovega nakazila mesečno, temveč veliko širšo pomoč. Tako otroci kot njihove družine se lahko, če želijo, vključijo tudi v programe psihosocialne pomoči, letovanj, zimovanj, učne pomoči, Čarobne zime in podobnih akcij, Kaja in Maruša sta bili tudi del projekta Mladi in Evropa. Kaja je nekaj let letovala ob morju, ob pomoči Botrstva pa se je lahko udeležila tudi pripravljalnega gimnastičnega tabora.
Kajina in Marušina zgodba je bila prva, ki ste jo lahko slišali pred desetimi leti. Z zgodbami otrok, ki so si v prvem letu naše podpore sledile prav vsak ponedeljek, smo sprva hoteli le nagovoriti nove botre, a se je kmalu pokazalo, da ljudje želijo pomagati še bistveno bolj. Sčasoma je prav vsaka zgodba dobila svoj sklic na bančnem računu ZPM Moste - Polje, na katerega so se stekala tako nakazila donacij kot tudi donacije ob pomoči SMS-sporočil z gesloma Boter5 ali Boter10. Na teh računih je bilo skupno zbranih več kot 1,3 milijona evrov donacij, ki so bila do zadnjega centa brez odbitkov porabljena za boljše življenje predstavljenih družin.
Poslušalci so pošiljali pakete in skušali pomagati na različne načine, okrepilo se je zavedanje, v kakšnih razmerah živijo otroci, kakšne so pomanjkljivosti sistemske pomoči in kje so stiske otrok najbolj prezrte.
Ker je začetek naše akcije sovpadel z veliko spremembo socialne zakonodaje, ki je zelo spremenila načine podeljevanja socialnih pomoči, varstvenega dodatka, štipendij, subvencij in nasploh močno spremenila dostop do pomoči, se je izkazalo, da je ob neposredni materialni in finančni pomoči posameznikom nujno tudi prizadevanje za sistemske spremembe. Pri tem je bila v neizmerno pomoč brezplačna pravna pomoč, ki jo je vrsto let donirala odvetniška pisarna Zidar Klemenčič, odvetnica Nina Zidar Klemenčič pa je tudi s strokovno pripravo treh manifestov in številnih predlogov sistemskih sprememb in postala pomemben glas v iskanju boljših sistemskih rešitev: Enotna pravna točka - Botrstvo v Sloveniji (boter.si).
Mnoga prizadevanja in opozarjanja so naletela na gluha ušesa ali le malo razumevanja, ena uspešnejših in pomembnejših sistemskih sprememb, ki smo jih tudi v povezavi z drugimi mediji dosegli z roko v roki z ZPM Moste-Polje je bila zagotovo sprememba subvencioniranja malic in kosil v osnovnih in srednjih šolah. Predvsem kosila so bila namreč velikokrat nedostopna prav tistim, ki bi jih najbolj potrebovali.
Prizadevanju za sistemske spremembe kot je subvencioniranje kosil, pa zbiranju pomoči za otrok in družine, so se sčasoma pridružila zbiranja sredstev in materialne pomoči za posamezne akcije kot so letovanja, zimovanja, Trije zimski botri in Čarobna zima.
Pred skoraj osmimi leti smo izvedli prvo dobrodelno dražbo, ki so ji sledile druge, vse s ciljem, zagotoviti čim več dodatnih sredstev za razvoj talentov, letovanja, botrovanje in jih končali z rekordnim izkupičkom za rumeno majico zmagovalca kolesarske dirke po Franciji Tadeja Pogačarja.
Predvsem dobrodelne dražbe so izjemno povezale slovenske medije. V času dražb ni bilo medijske konkurence, nevoščljivosti, ignorance, v dobro otrok so dražbe podprli časopisi in televizije. Tudi z njihovo pomočjo in s pomočjo podjetja Bauhaus, ki je z nakupom ponujenih dražbenih artiklov prispevalo največji finančni delež, smo z dobrodelnimi dražbami na Valu 202 za otroke iz Botrstva zbrali več kot 240.000 evrov.
Počitnic, letovanj in taborov se je s sredstvi naših poslušalcev in donatorjev udeležilo več kot 1000 otrok in mladostnikov. V akciji Čarobna zima so skupna doživetja omogočili že več kot 3200 družinam. Svojega botra je dobilo več kot 11.500 otrok, pomoč je prispevalo več kot 9000 botrov in skupaj z vsemi načini donacij je bilo v desetih letih podpore Vala 202 programu Botrstvo zbranih več kot 24 milijonov evrov.
V tem desetletju ni bilo mogoče spremeniti vseh usod, izpolniti vseh otroških sanj, doseči vseh želenih ciljev. A prav vsakomur je bilo vsaj nekaj časa lažje prav zaradi pomoči iz Botrstva.
Hvala vsem, ki ste bili ali ste na kakršen koli način del Botrstva in ste tako pomagali ustvariti najbolj znan in kredibilen program za pomoč otrokom pri nas, katerega medijski podpornik smo na Valu 202 že natanko 10 let.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Neveljaven email naslov