Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Zdravstveni delavci so imeli največ dela med epidemijo, socialni delavci glavnino stisk šele pričakujejo
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, pravi direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
"Primeri družinskega nasilja so vse kompleksnejši, prisoten je strah, da smo naredili premalo in da bo vse več primerov, ki se končajo s smrtjo."
Uradnih prijav je bilo najbrž manj, ker so bile institucije med epidemijo slabše dostopne, ker so ljudje živeli še bolj izolirano, ker se je pozornost preusmerila v druge probleme. Velika težava je tradicionalno dojemanje in omalovaževanje problema nasilja, in pa nemoč pristojnih služb , ko gre za odrasle žrtve, saj teh brez privolitve ne morejo umakniti na varno. Pri otrocih je to mogoče, a le, če je nasilje zaznano in prijavljeno pristojnim službam.
In prav zato bi na nasilje v družini morali biti pozorni še bolj kot doslej. Čeprav se včasih zdi, da so pristojne institucije nemočne, je predvsem takrat, ko so nasilja deležni tudi otroci, prav prijava lahko za otroka odrešilna, poudarja direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Društvo SOS telefon (24-urna svetovalna linija),
Društvo za nenasilno komunikacijo,
Zavod EMMA (Center za pomoč žrtvam nasilja),
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Zdravstveni delavci so imeli največ dela med epidemijo, socialni delavci glavnino stisk šele pričakujejo
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, pravi direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
"Primeri družinskega nasilja so vse kompleksnejši, prisoten je strah, da smo naredili premalo in da bo vse več primerov, ki se končajo s smrtjo."
Uradnih prijav je bilo najbrž manj, ker so bile institucije med epidemijo slabše dostopne, ker so ljudje živeli še bolj izolirano, ker se je pozornost preusmerila v druge probleme. Velika težava je tradicionalno dojemanje in omalovaževanje problema nasilja, in pa nemoč pristojnih služb , ko gre za odrasle žrtve, saj teh brez privolitve ne morejo umakniti na varno. Pri otrocih je to mogoče, a le, če je nasilje zaznano in prijavljeno pristojnim službam.
In prav zato bi na nasilje v družini morali biti pozorni še bolj kot doslej. Čeprav se včasih zdi, da so pristojne institucije nemočne, je predvsem takrat, ko so nasilja deležni tudi otroci, prav prijava lahko za otroka odrešilna, poudarja direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja.
Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Društvo SOS telefon (24-urna svetovalna linija),
Društvo za nenasilno komunikacijo,
Zavod EMMA (Center za pomoč žrtvam nasilja),
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Z donatorji in koordinatorji projekta Botrstvo smo se pogovarjali o preteklem delu in napovedih za prihodnost.
Tari, osemletni svetlolasi tretješolki, že od zgodnjega otroštva življenje kroji predvsem bolezen. Ta ji vse bolj odvzema sposobnost gibanja, zdaj ne zmore več stati, roke vse bolj izgubljajo moč, prstki pa spretnost … Tara je vse bolj je odvisna od pomoči mame in očeta, ki pa bijeta bitko ne le z boleznijo, pač pa tudi s hudim pomanjkanjem. Oče je zdravje pustil na gradbišču, mama ob tako bolnem otroku službe sploh ni našla, zdaj je brezposeln še Tarin starejši brat …
Neveljaven email naslov