Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skoraj tri mesece sta Maruša Orel iz Šmarij na Vipavskem in njen kuža Piki potrebovala, da sta prehodila 1340 kilometrov dolgo pot od Slovenije do Albanije. Via Dinarica sicer ni poznana pohodniška destinacija, a Maruši je zelo ustrezala, saj ni oblegana. Pohodniki se po njej lahko podajo po treh poteh: beli, modri in zeleni. Maruša se je odločila za belo, ki poteka skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro in se konča v Albaniji. Po razmeroma neodkritih gorskih poteh Dinarskega gorovja je iskala neoznačene poti, spoznala različne ljudi, premagovala čudovite vrhove, predvsem pa je spoznavala sebe in svoje sposobnosti prilagajanja stresnim situacijam, ki jih ni bilo malo. O vsem tem se je z Marušo Orel pogovarjal Boštjan Simčič.
1603 epizod
Dopoldan in pol je magazinsko zasnovana oddaja, ki jo pripravljamo skupaj s sodelavci v uredništvu razvedrilnih oddaj. Oddaja vsebuje raznolike vsebine, ki zajemajo tako svetovalne rubrike, športne reportaže, glasbena glasovanja, kulinarične kotičke, nagradne igre, kulturne napovednike in oglašanja v živo.
Skoraj tri mesece sta Maruša Orel iz Šmarij na Vipavskem in njen kuža Piki potrebovala, da sta prehodila 1340 kilometrov dolgo pot od Slovenije do Albanije. Via Dinarica sicer ni poznana pohodniška destinacija, a Maruši je zelo ustrezala, saj ni oblegana. Pohodniki se po njej lahko podajo po treh poteh: beli, modri in zeleni. Maruša se je odločila za belo, ki poteka skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro in se konča v Albaniji. Po razmeroma neodkritih gorskih poteh Dinarskega gorovja je iskala neoznačene poti, spoznala različne ljudi, premagovala čudovite vrhove, predvsem pa je spoznavala sebe in svoje sposobnosti prilagajanja stresnim situacijam, ki jih ni bilo malo. O vsem tem se je z Marušo Orel pogovarjal Boštjan Simčič.
V Sloveniji za rakom dojk zboli vsaka deseta ženska, v Posočju pa je statistika še hujša: zboli vsaka sedma ženska. Da bi o tej bolezni preventivno osveščali in po drugi strani pomagali bolnicam, so v Posočju leta 2015 ustanovili Društvo za zdrave dojke. Celoletne dejavnosti vsako leto zaokrožijo z dogodkom Miganje za zdrave dojke oz. skrajšano – MIDO. Prav danes popoldan od 14.30 do 20. ure bodo v športni dvorani Šolskega centra Tolmin migali in se zabavali že desetič, letos pod sloganom "Jaz pa ti pa rožnata marela". Pripravljajo zelo različne športne vadbe – od joge, pilatesa, trebušnega plesa in zumbe do vaj za moč in tai chi-ja, zaključili pa bodo z masažami, sprostitvijo in krepitvijo dobrega počutja. Več informacij o samem dogodku in društvu lahko najdete na spletni strani zdravedojke.eu. Kako lahko diagnoza raka dojke življenje postavi na glavo bolnicam – in bližnjim – in kako si lahko pri tem pomagamo, pa v prispevku Mariše Bizjak.
Že dve desetletji v Kopru poteka festival, ki prinaša čarobnost zvoka šestih strun. Letošnji Festival Kitarika je potekal med 25. in 27. oktobrom. Organizatorja sta Kulturno društvo Kitarika in Glasbena šola Koper, umetniško pa ga vodita profesorici kitare Tanja Brecelj Vatovec in Martina Kocjančič Kocjan. V protokolarno prireditveni dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru so torej koncertirali najvidnejši kitaristi v svetovnem merilu. Prvi večer je s svojo muzikalnostjo in tehnično dovršenostjo navdušil mladi kitarist angleškega rodu Torrin Williams. Drugi koncertni večer je prinesel globino in modrost v interpretacijah izkušenega kitarista španskega rodu Ricarda Gallena. Festival Kitarika je zaključil koncert italijanskega kitarista Emanuela Buona.
13.november je dan, ko po svetu in tudi pri nas obeležujemo Svetovni dan prijaznosti. Že vse od leta 1998. S tem so začeli v Singapuru, nato v Kanadi, Zda, potem pa se je obeleževanje tega dne začelo širiti po svetu. To seveda ni praznik, tudi ne dela prost dan…ima pa kot številni svetovni ali mednarodni dnevi sporočilnost, željo po osveščanju. Je dan, ki si želi povezati ljudi, premostiti razlike med njimi ne glede na raso, religijo, politiko, spol, denar.Je dan, ki nas spodbuja, da s preprostim dejanjem, pozornostjo poskušamo polepšati življenje drug drugemu. Prijaznost je osebnostna drža, pravi njena osnovna definicija, a žal vse bolj izginja. Posebej to vidimo in čutimo na področju politike in na najširšem polju medčloveških stikov- na spletu. In vendar gre za abecedo, za nekaj, kar je človeku skozi razvoj pomagalo preživeti. Mirjana Palčič Bubnič, psihoterapevtka in predavateljica realitetne terapije je gostja Nataše Benčič.
Del dragocene kulturne zapuščine Marka Breclja, velikega kantavtorja, neizprosnega kritika družbe, Ježkovega nagrajenca in dve desetletji vodje koprskega mladinskega kulturnega centra odslej hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Osebno arhivsko gradivo iz mlajšega Brecljevega obdobja, rokopise bogate umetniške produkcije, fotografije, pisma in medijske članke je NUKu prejšnji teden predala Brecljeva življenska in umetniška sopotnica Arijana M. Brecelj. Zdaj bi rada našla ustrezen prostor še za ostalo gradivo in številne rekvizite, ki jih je uporabljal pri svojih 'mehkoterorističnih akcijah' ozaveščanja javnosti. Oiskali smo jo v koprskem Boteginu, kjer ima sedež Društvo prijateljev zmernega napredka.
V Xcentru v Novi Gorici si obiskovalci lahko ogledajo, kako vesoljska kapsula s kraškimi rastlinami išče bivanjske pogoje na planetih zunaj našega osončja. Projekt, ki je nastal v sodelovanju s številnimi znanstveniki in umetniki, v ospredje ne postavlja človeka, temveč rastline. Te ob pomoči umetne inteligence iščejo oddaljene planete, ki so primerni za življenje. Razstavo je obiskala Nataša Uršič.
11. novembra 1918 se je ob 11. uri s premirjem Nemčije in državami Antante uradno končala 1. svetovna vojna. V spomin na vse padle vojake na soški fronti že od leta 1998 v organizacijskem odboru Krn – pohod spomina 1918–2024 in Kobariškem muzeju skupaj s številnimi drugimi organizacijami in društvi ter Slovensko vojsko pripravljajo spominski pohod h Krnskemu jezeru. 23. pohoda to soboto se je udeležila tudi Mariša Bizjak.
Se spomnite, ko ste kot otroci v vrtcu male stekleničke polepili s peskom ali pa na karton naredili sliko s kamenčki, koruzo, kavnimi zrni ali čim podobnim? Pesek je od nekdaj privlačil tudi Stanko Golob iz Baške grape. Sprva je slikala z akrili, pred 30 leti, pri 42-ih pa ustvarila svojo prvo sliko iz peska. Koliko jih je od takrat nastalo, ne ve natančno, saj posebne evidence ne vodi. Slike iz zadnjih petih let si lahko ogledate na njeni novi razstavi ob 30-letnici slikanja s peskom naravnih barv in različnih debelin z naslovom "Iz narave preko srca do ljudi" v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu in galeriji Kinogledališča Tolmin, ki bo na ogled še do začetka decembra. Razstavo so pripravili Javni sklad za kulturne dejavnosti, območna izpostava Tolmin, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin in Zavod za kulturo, šport in mladino Občine Tolmin. Stanko Golob je na Grahovem ob Bači obiskala Mariša Bizjak.
Veliki Dol je bil do leta 1956 središče klekljanja na Krasu. Leta 1909 so namreč v kraju ustanovili čipkarsko šolo, v kateri se je te veščine privadilo veliko mladih deklet. Zadnja leta to tradicijo obuja Kulturno društvo Kalunca, ki vrsto let v maju priredi enodnevni čipkarski dogodek. V prihodnjih mesecih bodo v društvu s finančno pomočjo občine Sežana uresničili dolgoletno željo in v stavbi stare šole pridobili večnamenski prostor za vse svoje potrebe; delavnice, predavanja, stalno zbirko in še kaj.
Anika Horvat predstavlja povsem novo skladbo z naslovom Ptice v nas. "To je pesem o vzponih in padcih, ki nas vodijo do spoznanj, kaj nas v življenju resnično žene in kako lahko poletimo na krilih svobode," o novem singlu pove Anika. Pri ustvarjanju skladbe so sodelovali Kevin Koradin, Clifford Goilo ter Gregor Stermecki, ki je s svežim pristopom prispeval k zgodbi pesmi.
Počitniški teden smo izkoristili za obisk igrišč. Verjetno že veste, da nas je navdihnil mladinski film 'Igrišča ne damo', ki govori o otrocih, ki se uprejo odraslim in igrišče rešijo pred uničenjem. O otrocih, ki so spet radi več zunaj. Serijo reportaž zaključujemo v Podgradu. Ob tamkajšnji osnovni šoli stoji nogometni športni park z velikim travnatim igriščem ter manjšim igriščem z umetno travo, ki so ga postavili pred skoraj 20 leti. In prav slednje je priljubljeno zbirališče otrok.
Ko se nas neka pesem dotakne, je to lahko zaradi marsičesa; na primer vokala, glasbe, melodije ali besedila. Včasih tudi zaradi kombinacije vsega naštetega. Sandra Antić je nevsakdanja profesorica nemščine in sociologije, ki ima posebno strast. Pred osmimi leti je začela recitirati in po svoje interpretirati pesmi. Vsako recitacijo pospremi s posebno glasbeno podlago in z domiselnim videospotom, to pa nato objavi na socialnih omrežjih pod imenom SAKI RECITIRA. Začela je z recitiranjem slovenskega rapa, potem pa je svoj repertoar razširila na druge jezike in žanre. Kot nam je povedala, je ena od njenih recitacij postala celo učno gradivo v osnovnih šolah.
V počitniškem tednu obiskujemo primorska igrišča. Navdih za to serijo počitniških reportaž nam je dal nov slovenski mladinski film »Igrišča ne damo« režiserja Klemna Dvornika, ki meni, da danes otroci odraščajo drugače. Veliko bolj, da so odprti za igro zunaj, saj izkušnjo odraščanja s konca osemdesetih in devetdesetih starši prenašajo na otroke t. i. generacije alfa. Ta teden smo bili z mikrofoni in snemalniki že v Šaredu, Lokavcu in Piranu. Danes pa gremo na severno Primorsko, natančneje v Posočje. Na prvi dan šolskih počitnic se je v Kanalski Lom zapeljala Mariša Bizjak.
V piranski občini je veliko možnosti za organizirano vadbo, med drugimi so na voljo športi z žogo in vodni športi. Posebno poglavje predstavlja prosta vadba, tudi zanjo je v Piranu dovolj prostora. Športni park Stadion Piran vsak dan gosti obiskovalce različnih generacij, največ je mladih, ki so željni igre, druženja in zabave. Utrip je zabeležil Primož Čepar.
V počitniškem tednu obiskujemo primorska igrišča. Lokavec je po številu prebivalcev druga največja krajevna skupnost v občini Ajdovščina. Obsega 16 zaselkov, ki so vpeti v pobočja Čavna in Gore. Ima podružnično šolo, vrtec, pa tudi bogato športno infrastrukturo, ki se razprostira prav v središču kraja. Kot pravijo v krajevni skupnosti, so Lokavčani že dolgo nazaj verjeli, da je šport pomemben. Utrip z igrišč v Lokavcu je v reportažo zabeležila Karin Zorn Čebokli.
Če morda domnevate, da je Rezija mirna in samotna dolina, za katero bi lahko rekli, da se je v njej skorajda čas ustavil, vam pritrdimo. Ko se podamo v Rezijo, občutimo utrip doline na prav poseben način. Pričaka nas s svojo edinstveno naravo, a tudi kulturnim bogastvom, ki je vpet v vsak kotiček doline. Pot nas vodi mimo krajev, kjer se preteklost in sedanjost prepletata. Mi smo se podali do vasi Solbica, ki ima od vseh krajev v Reziji najbolje ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bila v potresu leta 1976 še najmanj poškodovana. Obisk Solbice ne bi bil popoln, če ne bi zavili v Muzej rezijanskih ljudi, ki na izjemno zanimiv način prikazuje delček zgodovine tamkajšnje doline. S predsednico muzeja Luigio Negro se je po zbirkah sprehodil Boštjan Simčič.
Tržaški režiser Igor Pison je 4.oktobra na oder Slovenskega stalnega gledališča v Trstu postavil premierno predstavo nove sezone - WOJZECK. V umetniški izziv mu je bil tekst Georga Buchnerja, predstava pa je nastala v koprodukciji dveh gledališč - Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in Prešernovega gledališča iz Kranja. Wojzeck je novodobni anti – Hamlet. Igorja Pisona je na pogovor povabila Nataša Benčič.
Odpravili smo se na Šared nad Izolo. Tamkajšnje igrišče je veliko več kot zgolj športna površina. Minuli petek so ga odeli v barve, ki so naznanjale prihajajočo noč čarovnic in tako pripravili prav poseben uvod v jesenske počitnice. To je bila le ena od številnih priložnosti za srečanje in druženje vaške skupnosti ter njenih različnih generacij prebivalcev. Slika je simbolična.
Jesenske počitnice, prve za šolarje v letošnjem šolskem letu, so za številne tudi čas izletov ali krajših potovanj. In če še niste izbrali destinacije, morda dobite navdih v naslednjih minutah. Govorili bomo o literarnem turizmu, ki v Sloveniji sicer dela šele prve korake, po svetu pa gre za uveljavljeno prakso. O tem, kaj literarni turizem je, kaj pomeni za razprševanje turistov, kakšne priložnosti prinaša v t.i. izvensezoni, se je na nedavni predstavitvi literarnih poti v Ilirski Bistrici z dr. Jasno Potočnik Topler z mariborske Fakultete za turizem pogovarjala Mateja Rolih Maglica.
Njena hči Tinkara se te dni pospešeno pripravlja na veliki koncert ob 20. obletnici izida albuma O-range v Kinu Šiška. Ali bo tam tudi njena mama, upokojena učiteljica, Metka Kovač, ne vemo, vemo pa, da je nedavno izdala pravljico 'V deželi regaga'. V zgodbo je - z namenom nadaljnje debate - vključila pomembne teme, kot so rasizem, nacionalizem in šovinizem.
Zgodnejšemu začetku oljkarske sezone so se morale prilagoditi tudi torklje. Število oljarn na Primorskem se je v zadnjem desetletju povečalo - največ jih je v slovenski Istri, kamor vozijo pridelek tudi oljkarji s severne Primorske. Dobrodošlo je, če se na stisk naročimo, da oljarju povemo približno količino oljk, ki jih bomo pripeljali. Manjši oljkarji, ki imajo le sto ali dvesto kilogramov pridelka, povprašujejo po torkljah, kjer sprejemajo tudi takšne količine. Minuli konec tedna so se pred oljarnami vile dolge vrste čakajočih, ki so izkoristili lep vikend in pobirali oljke. Tjaša Škamperle je včeraj popoldan obiskala torkljo v Šmarjah, kjer si je vodja Jan Škergat lahko vzel le tri minute časa, saj se torklja v tem vrhuncu ne more ustaviti.
Neveljaven email naslov