Slavko Ivančić obeležuje dve veliki obletnici: svojih 70 let in 50 let glasbene kariere. Pred koncertom v portoroškem Avditoriju smo ga obiskali na njegovem domu. Pri njem doma, v Lepi ulici nad Portorožem, kjer se posluša Radio Koper, sva začela od začetka. »Crikvenica. Ivančići smo od tam. Rojen pa sem v Novem Vinodolskem. Oče je bil pedagog na osnovni šoli in trobentač. Ko je imel 18 let je izgubil nogo. Ampak vseeno je bil tudi vaterpolist. Mama pa je bila frizerka.« Ni edinec, ima dve leti starejšo sestro. Slavc mu tudi pravijo, a ne sliši rad te okrajšave lastnega imena, češ da zveni štajersko. V času razcveta teras, ki so glasbenikom na debelo rezale kruh, je začel svojo glasbeno pot. Najprej s Faraoni. Osemdeseta leta so bila pestra, kar se glasbenega dogajanja tiče. V portoroškem Kaštelu so skupine nastajale kar čez noč. Ena izmed takih si je nadela ime Bazar. »Danilo Kocjančič, to je neverjetno, bil mi je kot brat. To je vse njegovo delo.« V skupini, ki so jo poleg Danila Kocjančiča sestavljali še bobnar Dušan Vran Cika, kitarist Zdenko Cotič Coto in klaviaturist ter aranžer Marino Legovič, je Slavko postal frontman, kakršnega morda na Obali do takrat praktično ni bilo. »Spomnim se, ko sem bil receptor v hotelu Terapija in se tam zgodi koncert Iva Robića. Spoznal sem ga in sva tudi skupaj zapela za klavirjem. To so res bili drugačni časi.« Praktično na višku slave je Slavko Ivančić potegnil nenavadno potezo. Zapustil je skupino Bazar, Danilovo glasbo in Mefova besedila ter se pridružil skupini Casino, ki je, če se izrazimo v glasbenem slengu, »tezgarila« po osrednji Evropi in Skandinaviji. Trajalo je kar nekaj let, da se je potem Slavko vrnil na velika vrata. Postal je prvi glas skupine Faraoni … »Nelfi Depangher je imel glavco. Odlično. On je točno vedel, kaj je hoče od mene. Jaz sem bil prerojen.« Ne bom pozabil na stare čase, Mi ljudje smo kot morje, Sem takšen ker sem živ, Jaz te nimam rad, Kar je res, je res … to je le nekaj naslovov pesmi, ki so skupino Faraoni napravile nepozabno. Ob besedilih Miše Čermak in Draga Misleja Mefa sta glasbeno krmilo v skupini držala Ferdinand Ferdo Maraž in Enzo Hrovatin. »Če si vsaj malo glasbeno izobražen, lahko ob teh dveh avtorjih rečeš samo to je to. Pa Ferdo je bil fantastičen človek. Eni brez drugega niso mogli.« V novo tisočletje je Slavko Ivančič znova pogumno zakorakal z zmago na festivalu MMS in začrtal svojo nadvse uspešno samostojno glasbeno kariero. »Jaz sem tak karakter. Želim biti dobre volje. Ne maram problemov.« Slavko je kraljeval. Postal je umetniški direktor MMS in temu festivalu pomagal povrniti nekdanji sijaj. A nesreča nikoli ne počiva. Slavko je z mopedom zapeljal v krožišče … »Brez čelade! Zato sem se kasneje boril, od Pirana do Ljubljane: fantje, dajte čelade gor.« Še dobro se je izšlo. Slavko Ivančič, občinski nagrajenec, glasbeni abrahamovec in novopečeni sedemdesetletnik … Katere tri pesmi iz zajetnega izvajalskega opusa so mu najbolj pri srcu? »Ko mene več ne bo. Živel sem za to skladbo. Tina. Definitivno. Pa Mi ljudje smo kot morje, seveda.«