Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
400 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.
Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.
Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.
Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.
Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.
Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov