Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
400 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.
36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.
Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.
31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.
Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.
Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.
Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.
Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.
Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.
Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka.
Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.
Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.
Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.
Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.
Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.
Neveljaven email naslov