50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.

50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Ko je prišel v Slovenijo, so se njegova pričakovanja izkazala za nerealna.

“To je bil največji šok. Sploh nisem mislil, da obstajajo Evropejci, ki so revni, da obstajajo Evropejci, ki nimajo bivalnih prostorov, brezdomci. Kaj šele, da obstajajo Evropejci s samomorilskimi težnjami ali alkoholiki. Bil sem pač vzgojen, da smo idealizirali Evropo in evropsko življenje.”

Tako je doma v Zimbabveju pustil vse svoje plošče, češ da jih bo že v Evropi lahko ponovno in poceni kupil. V Sloveniji pa se takrat ni dobilo niti Boba Marleyja. Tudi sadja ne.

Ta nerealna pričakovanja se niso spremenila. Veliko Afričanov, ki prihaja v Evropo z begunskim tokom čez Balkan ima prav tako napačne predstave o tem, kako sistem v Evropi deluje. “Od Evrope pričakujejo rešitve,” pravi Zimani, ki je že kmalu spoznal, da se v Evropi o Afriki govori slabše, kot je v resnici, o Evropi pa se v Afriki poroča lepše.

Danes Max Zimani, vodja Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko in pomaga tujcem v Sloveniji do prve zaposlitve in vstopa na trg dela, opaža, da ljudje v Slovenijo prihajajo predvsem zaradi ljubezni (včasih so prihajali študirat). Skrbi pa ga, ker opaža, da želijo za Zahod ne le migranti, ki prečkajo našo državo danes. Celo nekaj njegovih prijateljev, ki že dalj časa živijo v Sloveniji, resno razmišljajo o tem, da bi šli v Avstrijo ali Veliko Britanijo. To kaže, da je nekaj narobe, da, bi rekel Max, “nekaj ne štima”.

“Ograja je dokaz stanja duha v Sloveniji. Slovenija je dejansko postala bolj zaprta. Ko sem prišel v Slovenijo, je bila ta del Jugoslavije, ki je bila vodilna sila gibanja neuvrščenih držav. Ko je Slovenija dobila neodvisnost, je svoj status v tem gibanju spremenila. Mislim, da je bila to ena izmed prvih ključnih napak, saj ji tega ne bi bilo treba narediti. S tem je le izgubila nekaj prijateljskih, političnih in kulturnih vez, ki bi jih danes lahko zelo izkoristila.

Dodal bi še to: ko sem prišel, solidarnost ni bila le prazna beseda. Solidarnost je veljala med ljudmi in tudi med narodi. Danes pa se mi zdi, da je veliko več individualizma. A po drugi strani mi je zelo všeč – tega pa včasih ni bilo -, da mladi danes veliko potujejo.”

Čeprav je že 30 let v Sloveniji in je tu odprl svoje podjetje in si ustvaril družino, se vedno vsak dan sliši besedo črnec. Pa ga prizadene? Max Zimani pravi, da prizadetost ni prava beseda, gre nekaj drugega.

“Veste besede so pomembne, ker te označujejo. Ne glede na to, kako se ti osebno počutiš, te znajo vreči v en koš in potem te družba  vsaj delno obravnava na podlagi tega, kako si označen. Beseda črnec te vrže v koš, ki praktično pomeni manjvreden. Zato mi ni všeč, čeprav jo uporablja veliko ljudi. Ne pomeni sicer, da vsak, ki jo reče, misli slabo, ampak te vseeno, hočeš nočeš, nekam umesti.”