Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato Tibor Babić zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Slovenijo je poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali z otoka na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Je vnet roler, vsestranski športnik, samoučljiv glasbenik in tudi eden izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija. Doma se počuti v Londonu, tudi v Bosni, upa, da se bo kmalu tako dobro počutil tudi v Sloveniji. Še malo časa potrebuje, reče v smehu. Potreboval je kar nekaj časa, da se je navadil na to, da je tu. Prvi dan mu je bilo zelo neprijetno hoditi po ulici, saj je mislil, da vsi vedo, da ne zna govoriti slovensko. Čeprav se je kot otrok najprej naučil govoriti bosansko, je njegov primarni jezik angleščina, zdaj se želi dobro naučiti tudi slovensko. Uči se jo v pogovorih s prijatelji, še vedno pa mu delata težavo naglas in sklanjanje.
“Šel sem na tečaj slovenščine, ampak potem nisem več hodil. To mi je tako dolgočasno – učiti se jezik. Nisem se še niti navadil na nivo dela na fakulteti in da moram delati domače naloge tudi za jezik, to mi je – baahh … Nema šanse!”
Tibor v Ljubljani študira gozdarstvo, kar bi bilo najbrž za pravega Londončana čudna izbira. A ljubezen do narave in gozda ter tudi naše države so mu privzgojili starši, ki so z naravo odraščali v Bosni.
“Starši so mi vedno govorili, kako dobra je vaša država, da ima hribe, naravo, gozdove. Vrednote staršev so vplivale na moje odraščanje. In tako je narava postala zelo pomembna zame, že kot otrok sem veliko plezal po drevesih. Ne vem, London ni mesto zame. In zato sem rekel, zakaj pa ne, grem v Slovenijo. Pa tudi – študij v Angliji je zelo drag.”
Glede na to, da Tibor študira gozdarstvo, ni čudno, da je navdušen tudi nad Ljubljano, ki ima veliko zelenic, parkov in Rožnik. In vse je blizu, kar pomeni, da se lahko lažje dobi s prijatelji (kar je v Londonu včasih zelo težko) in lahko povsod gre z rolerji. Za ta šport (ali prevozno sredstvo) so ga navdušili prijatelji iz Bosne, Zvornika, kjer poleti skupaj rolajo, izvajajo različne trike in snemajo kratke filme svojih rolerskih podvigov. Tudi na Radio Slovenija je sredi (bolj mile) zime prišel v kratkih hlačah in na rolerjih. V Londonu je vsak petek rolal po središču tega velemesta – organizirana skupina navdušencev ustavi promet in potem se 200 ljudi z rolerji vozi po mestu. Vsi jih gledajo in slikajo, kot da bi bili slavni. V Ljubljani ni tako:
“Tu moja vrsta rolanja ni razširjena – street skating. Ko sem v kratkih hlačah, ker se na rolerjih zelo hitro ogreješ, me gledajo čudno – kot da bi bil bolan. No, edino zadnjič mi je en fant rekel: Svaka ti čast! Dobro je slišati besede spodbude tudi v Ljubljani.”
Ne le rolanje, Tibor je vnet športnik – pleza, zanima se za gorsko kolesarstvo, trenira gimnastiko in borilne veščine. Včasih je treniral tudi plavanje. Pravi, da ga zanima vse, težava je le, da nima časa – ima šolo. Zahtevnost študija v Sloveniji ga je presenetila: veliko različnih predmetov, stopnja zahtevanega znanja pa visoka. Težave mu dela predvsem matematika. In če so njegove želje, da se vpiše na magisterij, mogoče tudi na doktorat, hitro doda: “Če bom naredil matematiko.”
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato Tibor Babić zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Slovenijo je poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali z otoka na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Je vnet roler, vsestranski športnik, samoučljiv glasbenik in tudi eden izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija. Doma se počuti v Londonu, tudi v Bosni, upa, da se bo kmalu tako dobro počutil tudi v Sloveniji. Še malo časa potrebuje, reče v smehu. Potreboval je kar nekaj časa, da se je navadil na to, da je tu. Prvi dan mu je bilo zelo neprijetno hoditi po ulici, saj je mislil, da vsi vedo, da ne zna govoriti slovensko. Čeprav se je kot otrok najprej naučil govoriti bosansko, je njegov primarni jezik angleščina, zdaj se želi dobro naučiti tudi slovensko. Uči se jo v pogovorih s prijatelji, še vedno pa mu delata težavo naglas in sklanjanje.
“Šel sem na tečaj slovenščine, ampak potem nisem več hodil. To mi je tako dolgočasno – učiti se jezik. Nisem se še niti navadil na nivo dela na fakulteti in da moram delati domače naloge tudi za jezik, to mi je – baahh … Nema šanse!”
Tibor v Ljubljani študira gozdarstvo, kar bi bilo najbrž za pravega Londončana čudna izbira. A ljubezen do narave in gozda ter tudi naše države so mu privzgojili starši, ki so z naravo odraščali v Bosni.
“Starši so mi vedno govorili, kako dobra je vaša država, da ima hribe, naravo, gozdove. Vrednote staršev so vplivale na moje odraščanje. In tako je narava postala zelo pomembna zame, že kot otrok sem veliko plezal po drevesih. Ne vem, London ni mesto zame. In zato sem rekel, zakaj pa ne, grem v Slovenijo. Pa tudi – študij v Angliji je zelo drag.”
Glede na to, da Tibor študira gozdarstvo, ni čudno, da je navdušen tudi nad Ljubljano, ki ima veliko zelenic, parkov in Rožnik. In vse je blizu, kar pomeni, da se lahko lažje dobi s prijatelji (kar je v Londonu včasih zelo težko) in lahko povsod gre z rolerji. Za ta šport (ali prevozno sredstvo) so ga navdušili prijatelji iz Bosne, Zvornika, kjer poleti skupaj rolajo, izvajajo različne trike in snemajo kratke filme svojih rolerskih podvigov. Tudi na Radio Slovenija je sredi (bolj mile) zime prišel v kratkih hlačah in na rolerjih. V Londonu je vsak petek rolal po središču tega velemesta – organizirana skupina navdušencev ustavi promet in potem se 200 ljudi z rolerji vozi po mestu. Vsi jih gledajo in slikajo, kot da bi bili slavni. V Ljubljani ni tako:
“Tu moja vrsta rolanja ni razširjena – street skating. Ko sem v kratkih hlačah, ker se na rolerjih zelo hitro ogreješ, me gledajo čudno – kot da bi bil bolan. No, edino zadnjič mi je en fant rekel: Svaka ti čast! Dobro je slišati besede spodbude tudi v Ljubljani.”
Ne le rolanje, Tibor je vnet športnik – pleza, zanima se za gorsko kolesarstvo, trenira gimnastiko in borilne veščine. Včasih je treniral tudi plavanje. Pravi, da ga zanima vse, težava je le, da nima časa – ima šolo. Zahtevnost študija v Sloveniji ga je presenetila: veliko različnih predmetov, stopnja zahtevanega znanja pa visoka. Težave mu dela predvsem matematika. In če so njegove želje, da se vpiše na magisterij, mogoče tudi na doktorat, hitro doda: “Če bom naredil matematiko.”
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov