Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržiča oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica – Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Da bi se naučila drugega jezika, spoznala drugo kulturo in ljudi, so jo starši vpisali v slovenski vrtec v Romjanu. Zaradi nepoznavanja jezika je bilo težko, a s pomočjo vzgojiteljic, je šlo. Zato je šolanje nadaljevala na slovenskih šolah, pred dobrim letom pa je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane. Kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela – postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje in želi pomagati drugim.
“Poleg tega, da bi bila zdravnica, bi sodelovala tudi v politiki. Ampak politika v Italiji je tako … Pač moraš biti v eni stranki, da lahko pristopiš zraven. Meni se to ne zdi smiselno. Ker če si v redu oseba in misliš s svojo glavo … Misliti moraš s svojo glavo in ne s tisto od stranke. Ne vem, čutim neko obveznost do svoje države, Italije, da nekaj spremenim. Ker če ne, bodoče generacije ne bodo imele ne tega, kar imam jaz, imele bodo manj.”
V življenju Lucia ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola najprej tri mesece v Mostarju, nato v Ljubljani. Da bi bilo bolj pestro, bolj zanimivo, pravi. In ni se pustila prepričati o nasprotnem, čeprav so ji drugi selitev odsvetovali in ji rekli, da temu izzivu ne bo kos.
“Jaz pa sem rekla: Zmogla bom! Vem kaj hočem! Zdelo se mi je smiselno in sem tudi opravila letnik z dobrim uspehom.”
Tudi pri izbiri maturitetnih predmetov je Lucija, Lučka ali Lu, kot Italijanko tudi kličejo v Sloveniji, izbrala težjo pot. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala teste iz matematike, zgodovine, biologije, italijanščine kot prvega tujega jezika in slovenščine kot maternega jezika. Čeprav se punca, ki rada jadra in poje, takšnih izzivov ne ustraši, pa priznava, da je bilo na začetku težko, ker nikogar ni poznala. V Mostarju je bil dijaški dom manjši, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer med tednom domuje 500 dijakov, pa je drugače, ne pozna niti vseh dijakov iz istega hodnika.
“V dijaškem domu nimam toliko prijateljev. (…) Ne vem, zakaj, ampak ne zanima jih, da prihajam iz druge države in zakaj. Po prvem občutku ste Slovenci malo zaprti. Ne spustite zraven nekoga, ki pride iz tujine. Potrebujete čas, da spoznate osebo, da razumete, kdo je in kaj hoče. Na začetku je bilo tudi v mojem razredu nekoliko težko. So me sprejeli, ampak ni bilo tako lahko.”
Težje je bilo tudi zato, ker je Lucia v 3. letnik prišla sredi šolskega leta, zdaj pa se že počuti sprejeto. Ob prihodu je opazila tudi nekaj drugih razlik med Slovenci in Italijani:
“V Italiji sem bila navajena na mediteransko hrano, v dijaškem domu pa je dvakrat na dan meso. To je preveč. Potem so razlike v načinu življenja oz. delovnem dnevu: v Italiji se začne ob 8h in pol, 9h, tu ob 8. uri že vsi delajo. Trgovine so tu odprte ves dan, v Italiji so med 13. in 15. uro zaprte zaradi kosila. Večerja je tukaj res zgodaj, v Italiji pa je ob 8h, 9h zvečer, tudi pozneje.”
Lucia, ki je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, je odraščala blizu italijansko-slovenske meje v Evropski uniji, zato ni čudno, da ne razume miselnosti ljudi, ki še vedno vztrajajo na razlikah in mejah. Pravi, da veliko Italijanov v Gorici ne gre na drugo stran meje v Slovenijo, čeprav je od druge svetovne vojne minilo 70 let. Nekaj teh “medsosedskih trenj” je doživela tudi sama. Na slovenskem liceju je imela, skupaj s še dvema sošolcema, ki sta bila tako kot ona “samo Italijana”, težave s slovenščino. Imeli so popravne izpite pri tem predmetu, ker jih profesorica ni marala. Ko so jo zamenjali, so opravili tudi izpit. Lucija prav tako ne razume zamejskih Slovencev oz. svojih vrstnikov s slovenskimi koreninami, ki ne bi nikoli izbrali take poti, kot jo je ona – torej šolanja in študija v Sloveniji. Meje so po njenem mnenju pač nesmiselne, na mladih pa je, da jih končno odpravijo.
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržiča oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica – Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Da bi se naučila drugega jezika, spoznala drugo kulturo in ljudi, so jo starši vpisali v slovenski vrtec v Romjanu. Zaradi nepoznavanja jezika je bilo težko, a s pomočjo vzgojiteljic, je šlo. Zato je šolanje nadaljevala na slovenskih šolah, pred dobrim letom pa je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane. Kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela – postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje in želi pomagati drugim.
“Poleg tega, da bi bila zdravnica, bi sodelovala tudi v politiki. Ampak politika v Italiji je tako … Pač moraš biti v eni stranki, da lahko pristopiš zraven. Meni se to ne zdi smiselno. Ker če si v redu oseba in misliš s svojo glavo … Misliti moraš s svojo glavo in ne s tisto od stranke. Ne vem, čutim neko obveznost do svoje države, Italije, da nekaj spremenim. Ker če ne, bodoče generacije ne bodo imele ne tega, kar imam jaz, imele bodo manj.”
V življenju Lucia ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola najprej tri mesece v Mostarju, nato v Ljubljani. Da bi bilo bolj pestro, bolj zanimivo, pravi. In ni se pustila prepričati o nasprotnem, čeprav so ji drugi selitev odsvetovali in ji rekli, da temu izzivu ne bo kos.
“Jaz pa sem rekla: Zmogla bom! Vem kaj hočem! Zdelo se mi je smiselno in sem tudi opravila letnik z dobrim uspehom.”
Tudi pri izbiri maturitetnih predmetov je Lucija, Lučka ali Lu, kot Italijanko tudi kličejo v Sloveniji, izbrala težjo pot. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala teste iz matematike, zgodovine, biologije, italijanščine kot prvega tujega jezika in slovenščine kot maternega jezika. Čeprav se punca, ki rada jadra in poje, takšnih izzivov ne ustraši, pa priznava, da je bilo na začetku težko, ker nikogar ni poznala. V Mostarju je bil dijaški dom manjši, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer med tednom domuje 500 dijakov, pa je drugače, ne pozna niti vseh dijakov iz istega hodnika.
“V dijaškem domu nimam toliko prijateljev. (…) Ne vem, zakaj, ampak ne zanima jih, da prihajam iz druge države in zakaj. Po prvem občutku ste Slovenci malo zaprti. Ne spustite zraven nekoga, ki pride iz tujine. Potrebujete čas, da spoznate osebo, da razumete, kdo je in kaj hoče. Na začetku je bilo tudi v mojem razredu nekoliko težko. So me sprejeli, ampak ni bilo tako lahko.”
Težje je bilo tudi zato, ker je Lucia v 3. letnik prišla sredi šolskega leta, zdaj pa se že počuti sprejeto. Ob prihodu je opazila tudi nekaj drugih razlik med Slovenci in Italijani:
“V Italiji sem bila navajena na mediteransko hrano, v dijaškem domu pa je dvakrat na dan meso. To je preveč. Potem so razlike v načinu življenja oz. delovnem dnevu: v Italiji se začne ob 8h in pol, 9h, tu ob 8. uri že vsi delajo. Trgovine so tu odprte ves dan, v Italiji so med 13. in 15. uro zaprte zaradi kosila. Večerja je tukaj res zgodaj, v Italiji pa je ob 8h, 9h zvečer, tudi pozneje.”
Lucia, ki je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, je odraščala blizu italijansko-slovenske meje v Evropski uniji, zato ni čudno, da ne razume miselnosti ljudi, ki še vedno vztrajajo na razlikah in mejah. Pravi, da veliko Italijanov v Gorici ne gre na drugo stran meje v Slovenijo, čeprav je od druge svetovne vojne minilo 70 let. Nekaj teh “medsosedskih trenj” je doživela tudi sama. Na slovenskem liceju je imela, skupaj s še dvema sošolcema, ki sta bila tako kot ona “samo Italijana”, težave s slovenščino. Imeli so popravne izpite pri tem predmetu, ker jih profesorica ni marala. Ko so jo zamenjali, so opravili tudi izpit. Lucija prav tako ne razume zamejskih Slovencev oz. svojih vrstnikov s slovenskimi koreninami, ki ne bi nikoli izbrali take poti, kot jo je ona – torej šolanja in študija v Sloveniji. Meje so po njenem mnenju pač nesmiselne, na mladih pa je, da jih končno odpravijo.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?
Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli stalnih, tudi tujih gostov.
Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.
Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.
Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.
Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.
Neveljaven email naslov