Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.
Tokrat bomo spoznali drugi pogled nekoga, ki je s 17-timi leti prišel v Ljubljano, z našo državo pa je zdaj povezan že četrt stoletja. Gost oddaje Drugi pogled je izvrstni gruzijski košarkar, ki je bil ljubljenec ljubljanskega in slovenskega občinstva v zlatih letih košarkarskega kluba Olimpija. Vladimer Boisa se večkrat znajde v vlogi neformalnega ambasadorja Slovenije v Gruziji in Gruzije v Sloveniji. Trenutno opravlja dve službi, ob vinogradniško vinarski karieri je še podpredsednik Košarkarske zveze Gruzije. Pogovor je tekel o košarki, vinu, dežnikih in razumevanju besede domovina.
Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.
Luz Soto Bravo se je v Slovenijo preselila iz tretje največje države v Južni Ameriki – iz Peruja. Svoje inkovske korenine je pognala v Kunovi v občini Gornja Radgona, kjer sta z možem ustvarila multikulturni meditacijski in ekološki center Pachamama, ki ga obiskovalci od blizu in daleč že dobro poznajo. Življenje v sožitju z naravo nam prinaša zdravje in zadovoljstvo, Slovenci pa se niti ne zavedamo, v kako lepem okolju živimo, je prepričana Indijanka Luz. Čeprav je po poklicu frizerka, je človek mnogih talentov, enako njen mož, domačin, ki je bil nekdaj Branko, danes pa se imenuje Dhiraj in se poleg meditacije oziroma duhovnosti ukvarja še z raznovrstnimi opravili, pa najsi gre za urejanje različnih nasadov in okolice, obdelavo lesa, gradnjo ali pa kaj povsem drugega. Sin Osho je navdušen nad kung-fujem, vse bolj pa mu gre tudi kitajščina. Z Luz se je v Pachamama centru sredi Slovenskih goric pogovarjala Lidija Kosi.
Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?
Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli stalnih, tudi tujih gostov.
Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.
Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.
Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.
Neveljaven email naslov