Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.

Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:

Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.

Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:

Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.

Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:

Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.

V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.