Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
409 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Iranec Faramarz Ghobadian je svojo domovino zapustil zaradi političnih razlogov. Pred šestimi leti se je namreč udeležil do oblasti kritičnih protestov, kar je vzbudilo pozornost iranskih organov pregona in ogrozilo njegovo svobodo. Njegova pot v boljše, varnejše življenje se je začela v Teheranu, kjer je najprej poiskal tihotapce. Ti so mu pomagali priti do Turčije, ki je bila za mnoge od njegovih petdesetih sopotnikov končni cilj, za Faramarza pa le vmesna postojanka. Želel si je v Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo ali Francijo, a naključje je hotelo, da je prišel v Slovenijo.
Med dvomesečnim bivanjem v Turčiji je Iranec tam spoznal svoje bivše dekle, Slovenko. Njegov cilj se je spremenil, sledil ji je v Slovenijo, o kateri ni vedel skoraj ničesar. Tu je nato zaprosil za mednarodno zaščito in na odobritev statusa begunca čakal kar tri leta. Vmes je bila njegova prošnja večkrat zavrnjena, čakanje na odobritev pa je bilo precej mučno, saj prvo leto ni mogel delati, ves čas pa je živel v negotovosti. Zamotil se je z obiskovanjem fitnesa in spoznavanjem novih ljudi. Ker je nekoliko drugačnega videza kot Slovenci, so ga ti na ulici velikokrat ustavili in vprašali, od kod je:
Na ta način sem spoznal tudi svojega najboljšega prijatelja. Nekega dne je prišel v restavracijo, kjer sem delal, me vprašal, od kod sem, in zdaj sva prijatelja že pet let. To, da me ljudje gledajo, opazijo, da sem drugačen, včasih strmijo vame, mi ni nelagodno, ampak uživam v tem, saj rad komuniciram, srečujem nove ljudi. To je pravzaprav ena od pozitivnih plati Slovenije.
Všeč so mu naša obmorska mesta Koper, Portorož in Izola, kot najboljšo lastnost Slovencev pa izpostavlja to, da zelo radi priskočimo na pomoč. Sam je največ pomoči potreboval pri urejanju različnih dokumentov in opravljanju izpitov, saj ne govori slovensko:
Ko sem na primer opravljal vozniški izpit, sem moral najprej narediti izpit o cestno-prometnih predpisih – CPP. Ena od prostovoljk mi je pri tem pomagala tako, da je z menoj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden reševala spletne primere CPP izpita.
Faramarz pravi, da je bila ena težjih stvari pri vključevanju v slovensko družbo iskanje službe. Teh že tako ni na pretek, še težje pa mu je bilo zaradi nepoznavanja jezika. V Iranu je delal kot nepremičninski agent in inštruktor fitnesa, česar se v Sloveniji zaradi prenasičenega trga ni mogel lotiti. Delo mu je pomagal poiskati prijateljica, ki je delala v restavraciji s hitro prehrano:
Moram reči, da je bilo to veliko presenečenje tako zame kot za mojo družino, saj doma nisem praktično nikoli kuhal. No, morda sem kdaj pa kdaj pripravil kakšno malenkost. Ko sem to povedal sestri, ki živi v Franciji, ni mogla verjeti.
V tej restavraciji je delal štiri leta, nato pa se je odločil, da gre na svoje, in odprl svojo restavracijo z iransko hrano. Pravi, da je bil to edini logični korak, saj je v štirih letih dodobra spoznal prehranjevalne navade Slovencev, ki jim bo tako v svoji restavraciji poskušal ponuditi okusno, svežo in zdravo hrano.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
V naši torkovi jutranji rubriki Drugi pogled smo že gostili pripadnike številnih narodov, ki so svoj dom našli v Sloveniji. Tokrat pa bo prvič Slovencem ogledalo nastavil Tunizijec. Tunizija sicer ni daleč in pri nas živi okoli 80 Tunizijcev, eden od njih je Mohamed Ali Oueslati. Dalí, v kar so njegovi imeni združili prijatelji, je bil rojen v majhnem tunizijskem kraju na meji z Alžirijo, nato pa je živel v Tunisu. Ta ima 2 milijona prebivalcev in tam je vedno gneča, tudi ponoči, zato Dalí zdaj zelo ceni mir v Ljubljani. Svoj pogled na Slovenijo in Slovence je razkril Andreji Čokl.
Prihaja iz Mantove, mesta na severu Italije, ki sodi pod deželo Lombardijo. Silvia Vivani je to eno najživahnejših mest naše sosednje države pred nekaj leti zamenjala za slovensko prestolnico. Mlada igralka pravi, da se zdaj tu počuti že povsem domače – vseeno pa vedno kak prost vikend z veseljem izkoristi za obisk domačih. O italijanski kulinariki, pitju kave, igralstvu in slovenskem jeziku se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ena od turističnih točk, ki je primerna za tiste, ki si želijo večnega poletja ali vsaj pomladi, so tudi Zelenortski otoki. Če morda ne veste – 10 otokov, ki jih poznamo tudi pod imenom Kapverdski, leži na zahodu Afrike, okvirno 600 kilometrov od senegalske obale. Čeprav so otoki del afriške celine, se mnogi domačini počutijo bolj povezane z Evropo. Tudi zaradi kolonialne preteklosti, ko so spadali pod Portugalsko. Portugalščina je le en od šestih jezikov, ki jih govori današnja gostja Drugega pogleda Ludemila Fortes Silva. Pred šestimi leti je seznamu ostalih jezikov dodala tudi slovenščino, ko je k nam prišla študirat medicino. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Po osmih letih ustvarjanja v domači Turčiji sta oblikovalca, zakonca Irem in Sinan Kuzer v Sloveniji našla svoj dom in v Ljubljani odprla svojo prvo fizično trgovino. Mladostne grafike so tisto, po čemer prepoznate njuna »ulična« oblačila, za katera pravita, da kažejo njun osebni pogled na svet. Darja Pograjc pa je preverila, kakšen je njun pogled na življenje v Sloveniji. Drugi pogled danes o turščini, delavni etiki in štrukljih.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Zahodnoafriška država Sierra Leone je bila v 18. stoletju pomembno središče čezatlantskega trga s sužnji, danes pa sta glavna gospodarska panoga te države rudarstvo in trgovina z diamanti. Njeno ime izhaja iz portugalskega imena za pokrajino – Serra Leoa; dobesedni prevod tega je Levja gora. Iz prestolnice Sierre Leone – Freetowna, ki ga je podjetje Sierra Leone Company leta 1792 ustanovilo kot dom za temnopolte Britance, ki so se bojevali pod britansko zastavo v ameriški vojni za neodvisnost – prihaja 23-letna Kim Camara. Že 16 let živi v Ljubljani, težave, ki jih je imela ob prihodu, pa so jo spodbudile, da je pri nas odprla prvi frizerski salon za urejanje afriškega tipa las. Tudi o tem, predvsem pa o razlikah med Slovenijo in Sierro Leone, pozneje. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Naredili smo izračun (po Googlovem zemljevidu). Izhodišče: Cortina d'Ampezzo. Cilj: Krtina D'Ampezzo. Oddaljenost je približno 300 km ali 4 ure vožnje z avtomobilom. Torino pa je od Krtine, v kateri že 12 let živi Roberto Monas, še bolj oddaljen. Kaj imata skupnega Cortina in Krtina d'Ampezzo? Zakaj Slovenke hodijo na tečaj italijanščine, Slovenci pa na tečaj nemščine? Kaj je »kočerja« in zakaj mi Slovenci ne znamo skuhati testenin?
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov