Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.

Študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, katero ime pomeni kultura in ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo.

Še kar nekaj stavkov bi potrebovali, da bi opisali Sanskriti Kumár, ki je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Kar najbrž po hindujskih verovanjih ne šteje za naključje, temveč bolj za usodo. Medtem ko so njeni vrstniki v New Delhiju risali svojo družino in poklice, v katerih se vidijo, je ona upodabljala naravo, ki ni bila tipična za Indijo.

“To sem risala intuitivno. V bistvu pokrajino, v katero sem prišla potem živet: Maribor z reko, gorami, s snegom, bele ljudi in sebe med njimi. Ko so me vprašali, sem jim povedala, da bom pa tam živela.”

In čez nekaj let, točneje leta 2005, se je to tudi zgodilo. Sanskriti je v Slovenijo prišla, ko se je oče po smrti njene matere poročil s Slovenko. A določenim stvarem ni mogla ubežati – na primer družbenim in kulturnim normam, ki so jo zasledovale iz Indije, in težkimi odnosi v družini. Pri 18. letih je zato odšla od doma in se od takrat preživlja sama. Pri tem so ji pomagali njena odločnost, duhovnost in močan občutek, da ravna prav in da druge možnosti, če želi živeti normalno in svobodno, ni. V Indiji to najbrž ne bi bilo mogoče, živela bi drugače:

“V Indiji bi me izobraževali, da bi dobila dobro izobrazbo in službo – da bi bila zdravnica ali pravnica, zadnje čase je zaželeno tudi, da si inženirka. A vse to zato, da bi me dobro poročili. Mislim, da dekleta delajo vse to le za poroko. Da bi dobila veliko točk: je dobro izobražena, pa tudi dobra gospodinja doma. Gotovo ne bi živela sama. Če bi odšla od doma, bi me sorodniki prišli iskat in me v bistvu ugrabili in odpeljali nazaj domov. Nihče mi ne bi mogel pomagati. Kar se tega tiče, si kot ženska v Indiji brez moči.”

Dogovorjene poroke so še vedno praksa, ljudje verjamejo, da je to edina možnost. Če ne slediš volji družini, te ta izloči. To pa je po Sanskritinih besedah zelo hudo, saj je družina v Indiji najvišja vrednota. Sanskriti pa je bila samosvoja že kot otrok, ni se rada kopala v sveti reki Ganges, zmeraj je želela razmišljati s svojo glavo in slediti notranjemu glasu.

Ko je prišla v Slovenijo, je bila najprej navdušena nad svežim zrakom in prijaznimi ljudmi, ko je prvi šok minil, pa so se pokazale tudi težave: jezik in hrana. Če se je že navadila na marelične cmoke, na maslo brez soli in na sadje brez popra in začimb, pa je ena redkih stvari, ki jo tu pogreša, indijski temperament ljudi: njihova odprtost, toplina, neformalnost. Slovenci smo včasih preveč uradni, veliko je vljudnostnih fraz. Smo pa, pravi Sanskriti, zelo srčni, humanitarni, imamo velik čut za sočloveka. Še večkrat bi morali stopiti skupaj, saj lahko le tako udejanimo številne potenciale in znanje, ki jih ima Slovenija.

Če želite izvedeti več o Indiji in o tem, kako Sanskriti razmišlja o Sloveniji in Slovencih, prisluhnite oddaji Drugi pogled ali pa poslušanje spodnji, daljši pogovor z njo.