Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, katero ime pomeni kultura in ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo.
Še kar nekaj stavkov bi potrebovali, da bi opisali Sanskriti Kumár, ki je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Kar najbrž po hindujskih verovanjih ne šteje za naključje, temveč bolj za usodo. Medtem ko so njeni vrstniki v New Delhiju risali svojo družino in poklice, v katerih se vidijo, je ona upodabljala naravo, ki ni bila tipična za Indijo.
“To sem risala intuitivno. V bistvu pokrajino, v katero sem prišla potem živet: Maribor z reko, gorami, s snegom, bele ljudi in sebe med njimi. Ko so me vprašali, sem jim povedala, da bom pa tam živela.”
In čez nekaj let, točneje leta 2005, se je to tudi zgodilo. Sanskriti je v Slovenijo prišla, ko se je oče po smrti njene matere poročil s Slovenko. A določenim stvarem ni mogla ubežati – na primer družbenim in kulturnim normam, ki so jo zasledovale iz Indije, in težkimi odnosi v družini. Pri 18. letih je zato odšla od doma in se od takrat preživlja sama. Pri tem so ji pomagali njena odločnost, duhovnost in močan občutek, da ravna prav in da druge možnosti, če želi živeti normalno in svobodno, ni. V Indiji to najbrž ne bi bilo mogoče, živela bi drugače:
“V Indiji bi me izobraževali, da bi dobila dobro izobrazbo in službo – da bi bila zdravnica ali pravnica, zadnje čase je zaželeno tudi, da si inženirka. A vse to zato, da bi me dobro poročili. Mislim, da dekleta delajo vse to le za poroko. Da bi dobila veliko točk: je dobro izobražena, pa tudi dobra gospodinja doma. Gotovo ne bi živela sama. Če bi odšla od doma, bi me sorodniki prišli iskat in me v bistvu ugrabili in odpeljali nazaj domov. Nihče mi ne bi mogel pomagati. Kar se tega tiče, si kot ženska v Indiji brez moči.”
Dogovorjene poroke so še vedno praksa, ljudje verjamejo, da je to edina možnost. Če ne slediš volji družini, te ta izloči. To pa je po Sanskritinih besedah zelo hudo, saj je družina v Indiji najvišja vrednota. Sanskriti pa je bila samosvoja že kot otrok, ni se rada kopala v sveti reki Ganges, zmeraj je želela razmišljati s svojo glavo in slediti notranjemu glasu.
Ko je prišla v Slovenijo, je bila najprej navdušena nad svežim zrakom in prijaznimi ljudmi, ko je prvi šok minil, pa so se pokazale tudi težave: jezik in hrana. Če se je že navadila na marelične cmoke, na maslo brez soli in na sadje brez popra in začimb, pa je ena redkih stvari, ki jo tu pogreša, indijski temperament ljudi: njihova odprtost, toplina, neformalnost. Slovenci smo včasih preveč uradni, veliko je vljudnostnih fraz. Smo pa, pravi Sanskriti, zelo srčni, humanitarni, imamo velik čut za sočloveka. Še večkrat bi morali stopiti skupaj, saj lahko le tako udejanimo številne potenciale in znanje, ki jih ima Slovenija.
Če želite izvedeti več o Indiji in o tem, kako Sanskriti razmišlja o Sloveniji in Slovencih, prisluhnite oddaji Drugi pogled ali pa poslušanje spodnji, daljši pogovor z njo.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, katero ime pomeni kultura in ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo.
Še kar nekaj stavkov bi potrebovali, da bi opisali Sanskriti Kumár, ki je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Kar najbrž po hindujskih verovanjih ne šteje za naključje, temveč bolj za usodo. Medtem ko so njeni vrstniki v New Delhiju risali svojo družino in poklice, v katerih se vidijo, je ona upodabljala naravo, ki ni bila tipična za Indijo.
“To sem risala intuitivno. V bistvu pokrajino, v katero sem prišla potem živet: Maribor z reko, gorami, s snegom, bele ljudi in sebe med njimi. Ko so me vprašali, sem jim povedala, da bom pa tam živela.”
In čez nekaj let, točneje leta 2005, se je to tudi zgodilo. Sanskriti je v Slovenijo prišla, ko se je oče po smrti njene matere poročil s Slovenko. A določenim stvarem ni mogla ubežati – na primer družbenim in kulturnim normam, ki so jo zasledovale iz Indije, in težkimi odnosi v družini. Pri 18. letih je zato odšla od doma in se od takrat preživlja sama. Pri tem so ji pomagali njena odločnost, duhovnost in močan občutek, da ravna prav in da druge možnosti, če želi živeti normalno in svobodno, ni. V Indiji to najbrž ne bi bilo mogoče, živela bi drugače:
“V Indiji bi me izobraževali, da bi dobila dobro izobrazbo in službo – da bi bila zdravnica ali pravnica, zadnje čase je zaželeno tudi, da si inženirka. A vse to zato, da bi me dobro poročili. Mislim, da dekleta delajo vse to le za poroko. Da bi dobila veliko točk: je dobro izobražena, pa tudi dobra gospodinja doma. Gotovo ne bi živela sama. Če bi odšla od doma, bi me sorodniki prišli iskat in me v bistvu ugrabili in odpeljali nazaj domov. Nihče mi ne bi mogel pomagati. Kar se tega tiče, si kot ženska v Indiji brez moči.”
Dogovorjene poroke so še vedno praksa, ljudje verjamejo, da je to edina možnost. Če ne slediš volji družini, te ta izloči. To pa je po Sanskritinih besedah zelo hudo, saj je družina v Indiji najvišja vrednota. Sanskriti pa je bila samosvoja že kot otrok, ni se rada kopala v sveti reki Ganges, zmeraj je želela razmišljati s svojo glavo in slediti notranjemu glasu.
Ko je prišla v Slovenijo, je bila najprej navdušena nad svežim zrakom in prijaznimi ljudmi, ko je prvi šok minil, pa so se pokazale tudi težave: jezik in hrana. Če se je že navadila na marelične cmoke, na maslo brez soli in na sadje brez popra in začimb, pa je ena redkih stvari, ki jo tu pogreša, indijski temperament ljudi: njihova odprtost, toplina, neformalnost. Slovenci smo včasih preveč uradni, veliko je vljudnostnih fraz. Smo pa, pravi Sanskriti, zelo srčni, humanitarni, imamo velik čut za sočloveka. Še večkrat bi morali stopiti skupaj, saj lahko le tako udejanimo številne potenciale in znanje, ki jih ima Slovenija.
Če želite izvedeti več o Indiji in o tem, kako Sanskriti razmišlja o Sloveniji in Slovencih, prisluhnite oddaji Drugi pogled ali pa poslušanje spodnji, daljši pogovor z njo.
Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.
Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.
Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.
V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.
Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več.
Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.
Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled.
Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo.
Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!
Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.
»Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.
Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.
Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!
Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!
Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.
V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.
Neveljaven email naslov