“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?

“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”

je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?

“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”

Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:

“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”

Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.

Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.

“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake,  nekatere pojme med sabo mešaš …  Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”

Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?

“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”