Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.”
To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija,”
je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 12 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času balkanskih vojn. V Koper je prišel z družino, star 14 let, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
“Bedno. Bedno. Marsikdaj se kot tujec počutiš drugorazredno, kot begunec pa še nižje. Ne vem, če je še kakšna skupina ljudi – mogoče brezdomci -, da je še nižje na socialni lestvici. To pomeni, da si čisto brez materialnih stvari, brez pozicije v družbi, brez dokumentov. Tisti, ki govorijo o izbrisanih kot špekulantih, nimajo pojma, kako je živeti brez dokumentov. Težko je, ko ostaneš brez vsega.”
Takrat se ni imel časa ukvarjati z “normalnimi najstniškimi problemi”. Mama mu je pred časom povedala, kako je bila vesela, da si ne on ne njegov brat nista želela motorja. Perica pravi, da sploh ni bilo tako:
“Seveda sva si želela motor, kdo si pa tega ne želi!? Samo ne upaš si odpreti ust, ker veš, da je motor nek luksuz, ki si ga niti približno ne moreš privoščiti. Kar šele, da boš imel potem vsakič denar za tankat bencin.”
Kmalu je ugotovil, da če ti kdo v Sloveniji reče, da si Bosanec, je to žaljivka. Takrat si je zaželel, da ne bi izstopal, da bi bil Slovenec, da bi bil enakovreden drugim. Potreboval je kar nekaj časa, da je ugotovil, da narodnost v bistvu ni tako pomembna, saj te ne opredeljuje kot človeka. Po njegovem mnenju nimamo pravice biti ponosni, da smo Slovenci, ali Bosanci, ali pripadniki katerega koli drugega naroda (ali da nas je tega sram), saj si tega nismo prislužili.
Danes je seveda vse drugače. Perica Jerković ima za sabo 12-letno kariero stand-up komika, razprodani monokomediji Rojen v Jugi in Zgodovina selfie butla, bil je Komikaza, eden od ustanoviteljev Panč festivala, tudi scenarist za kakšen televizijski šov. Zase pravi, da je v prvi vrsti stand-up komik.
“Komik kot oseba ima to hibo, da želi biti smešen in na ta način priznan v ožji in širši družbi. In potem ves čas, že od zgodnjega otroštva naprej so možgani naravnani tako, da nekaj ustvarjaš in ljudi s tem nasmejiš – ker potem dobiš to potrditev, ki jo potrebuješ. Ampak ni samo to. Ko se začneš ukvarjati s tem profesionalno, se ne moreš zanašati le na inspiracijo. Včasih se je treba tudi usesti, vzeti temo, ki ti je blizu, za katero čutiš, da imaš nekaj za povedat, in potem pišeš, obračaš besede, poskušaš narediti iskrico, tvoriš miselne oblake, nekatere pojme med sabo mešaš … Tudi tako bolj mehansko se da ustvarjati komični material, brez neke blazne inspiracije.”
Pri stand-up komediji ne gre torej toliko za improvizacijo, temveč za ustvarjanje gradiva, ki mora biti preverjeno – komiki uporabijo torej šale, ki sej jim občinstvo nasmeji. Perica se je v zadnjih letih preizkusil tudi v monokomediji (oz. dveh), to je bil nov izziv. Čar monokomedije je v tem, da nisi tako odvisen od publike kot pri stand-up komediji. Pri slednji je težava, ko odziva ni, saj so šale naravnane tako, da potrebuješ reakcijo. Pri monokomediji pa lahko le pospešiš tempo in ker ima rdečo nit, dramaturgijo, ni takšne težave, če se ljudje ne smejijo. Kaj torej komik naredi, ko pri stand-upu “nič ne vžge”?
“Umreš, umreš … (smeh) Tako kot v seriji Game of thrones. Umreš in upaš, da te bo kdo oživel.”
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov