27-letni James Cosier iz Avstralije sicer ne pozna izvora svojega priimka, ima pa slovenske korenine in tudi slovensko državljanstvo. Njegova mati se je namreč rodila v Sloveniji, a že kot dojenček odšla v Avstralijo. James se je slovenščino naučil šele v Sloveniji, kamor je prvič za dalj časa prišel leta 2007. Nato je potoval, študiral, hodil na študijske izmenjave v različna evropska mesta, od leta 2013 pa je njegov dom Ljubljana. Še vedno se zelo dobro spominja noči, ko je kot 18-letnik prišel v Slovenijo; ko je po dolgem potovanju utrujen priletel na brniško letališče in ga je tam čakal mali bratranec. Ura je bila polnoč, dolgo ni spal in vožnja do Ljubljane je bila prav posebna:

“Šla sva po stari cesti, čez gozd in to mi je bilo tako čudno: kje zaboga sem?! Priletel sem v glavno mesto, pa gremo čez nek čuden gozd, pa še polna luna je … Potem sva prišla do Ljubljane. On živi na obrobju mesta, kjer so socialistični bloki, pa sem si spet mislil, da se nisem mogel znajti na bolj čudnem kraju. V glavi mi je bilo: ojoj, kaj je to?! Drugi dan smo šli v mesto in sem videl, da sta dve Ljubljani: socialistični bloki na obrobju in staro mesto.”

Takrat je James prišel za eno leto. Po srednji šoli si je vzel leto odmora, t. i. gap year. Ni se želel takoj vpisati na univerzo, želel je malo svobode in raziskati državo, iz katere je njegova mati. James tega predaha nikakor ne razume tako kot večina Slovencev: da je to izgubljeno leto, po njegovem je izstop iz institucionalnega izobraževanja za eno leto koristen. V Sloveniji opaža, da se vsi vpišejo na fakulteto in tudi na drugo stopnjo bolonjskega študija, ker je tu to pač navada. Sam je bil, ko se je pri 25. letih vpisal na magistrski študij goegrafije,najstarejši, “tisti, ta čuden”. V Avstraliji ni tako. Ena izmed razlik med visokošolskim izobraževanjem v Avstraliji in v Sloveniji je namreč ta, da je študentska populacija “tam dol” bolj raznolika – na fakultetah niso le Avstralci, temveč je veliko mednarodnih študentov, na fakultete pa se vpišejo tudi starejši ljudje. Glavna razlika je seveda ta, da je študij v Avstraliji zelo drag, tu pa je po Jamesovih besedah zelo fino biti študent. Naslednja razlika je vzdušje, v Sloveniji je težava že vikanje.

“Ko sem začel hoditi na faks, nisem imel v glavi vikanja in tikanja. Slovenščino sem se naučil na ulici. Fora je bila, da sem vedno tikal tudi profesorje, ampak tukaj so itak vsi navdušeni, če poskusim govoriti slovensko, tako da ni problemov. Dol je tudi bolj sproščen odnos s profesorji, na bolj osebni ravni, da ne rabiš vedno vikati … Tukaj pa so vsi zelo pozorni, da bodo korektni, pa ta bonton … Ampak se mi zdi, da vsi malo bolj sproščeni, ko sem jaz zraven.”

Je torej magistrski študent geografije, zraven pa še pisatelj – o Sloveniji piše za vodiče po mestih In your pocket in je eden od avtorjev vodiča The Slovenia Book. Kaj bi torej priporočal popotnikom, turistom v Sloveniji? James Cosier preseneti (ali pa tudi ne) z odgovorom:

“Zdi se mi, da ima vsak kraj v Sloveniji nekaj zanimivosti, neke zgodbe. Mogoče je sicer, da niso to prave destinacije, kjer bi bil ves vikend. Velikokrat grem stran od avtoceste … Tako vidiš na primer Štanjel, pa greš malo naprej, pa imaš sotesko Pekel, Rakov Škocjan … Vse to je tam ob cesti, so tako zanimivi kraji! Splača se vzeti čas in raziskovati vse te kraje, ki jih imamo v Sloveniji.”

Priznava, da je v Sloveniji zelo težko, če nimaš avtomobila. Zato bi spodbujal javni prevoz in mobilnost. Sam se po Ljubljani prevaža s kolesom. Še vedno ga nekoliko vznejevoljijo vozniki avtomobilov, ki kolesarjev v prometu ne upoštevajo dovolj. V Avtraliji je čelada obvezna, tu pa se James pelje brez nje.

“Zdaj sem že pravi Slovenec, pravi lokalec, ko se peljem na kolesu brez čelade. Smešno mi je tudi to: mislim, da morajo imeti otroci po zakonu čelado, a njihovi starši je nimajo. Ne razumem, kako jim ne kapne, da bi s tem tudi otrokom pokazali, da je dobra stvar, da nosiš čelado?!”