Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Omarjem Escobarjem iz Hondurasa
Turisti v Hondurasu najpogosteje in najraje uživajo na otokih Utila, Guanaja in Roatan. Hondurašan Omar Escobar pove, da poleg turizma levji delež gospodarstva v tej srednjeameriški državi predstavljata kmetijstvo in tekstilna industrija. Omar sicer prihaja iz idiličnega pristaniškega mesta Trujillo, ki se nahaja na severu karibske obale. Zdaj živi na Vrhniki, prav tako kakor doma, malce višje in s pogledom na mesto.
To je zelo pozitivno, ker tukaj na griču imam razgled na celo Vrhniko in me umirja.
“Midva sva se spoznala v Ameriki, oba sva delala na križarki. Ko sem jaz imel dopust na ladji, sem prišel v Slovenijo, obiskati Katjo. Potem pa je Katja prišla tudi v Honduras,” o prvem in nadaljnjih srečevanjih s Katjo pove Escobar. Kljub temu, da je prvi obisk Vrhnike Hondurašanu pustil grenak priokus, sta se po poroki preselila v Slovenijo.
Moja babica je imela kavno plantažo, starši so imeli kavno plantažo. Vedno sem pil sveže praženo kavo. Pri vas sem pogrešal ta svež okus in aromo kave. Prvič sem bil tukaj 18 dni in brez kave. Glavobol sem imel.
Ob drugem obisku je s seboj prinesel kilogram domače kave in ga spražil na štedilniku. Tašča ter ostali slovenski prijatelji in znanci so okus sveže pražene kave pohvalili. Kmalu s Katjo nista več dohajala naročil in rodila se je podjetniška ideja. Najprej sta se odpravila v Italijo po stroje za praženje in mletje kave. Zdaj že 4 leta uspešno vodita majhen družinski posel.
“Mi Latini živimo bolj free, bolj enostavno. Tukaj se živi bolj stresno,” o življenju v Sloveniji pove Omar. Nekaj stresa mu še vedno povzroča slovenščina, še posebej skloni ter razlika med c, č, s, š, in z, ž. A jezikovni nesporazumi so hitro pozabljeni ob krožniku vroče domače obare.
Ja, obara! Všeč mi je ta obara. Za mene, če vsak dan dobim obaro, za mene je dovolj. Tisto, ki jo pripravi tašča.
Na domačih krožnikih se včasih znajde tudi kakšna honduraška jed, ki jo za družino pripravi Omar. Družina Escobar pa ohranja vezi s Hondurasom tudi tako, da se vsako leto tja odpravi na dopust. Otroci v Trujillu spoznavajo honduraško kulturo, tako kot Omar na Vrhniki spoznava slovensko. Prebral je celo Cankarjeve Črtice, saj je prva Skodelica kave na Vrhniki nastala ravno izpod peresa znanega slovenskega pisatelja. Stoletje po Cankarju je tako na Vrhniki zaživela nova (uspešna) zgodba o skodelici butične kave. Prva slovenska kava iz mikropražarne na Vrhniki je bila decembra izbrana tudi kot protokolarno darilo vlade Republike Slovenije.
Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.
Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.
Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.
Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.
Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.
Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.
V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.
Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.
Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".
Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.
Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.
Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.
Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.
Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.
Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!
Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.
Milena Povše je bila gostja rubrike Drugi pogled. Argentinska Slovenka se je pred 20 leti zaradi študija preselila iz San Luisa. A takrat še ni vedela, da bo ostala. Ukvarja se s sodnim tolmačenjem in podjetništvom – na Trubarjevi ulici ima majhno trgovinico z argentinskimi izdelki. Darja Pograjc je pogovor s sogovornico posnela konec prejšnjega tedna, tik po tem, ko se je ta vrnila z oddiha v Maroku.
Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.
Neveljaven email naslov