Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Američanko, ki živi v Jagodju pri Izoli
Kerry in Edward Trobec prihajata iz ameriškega Seattla. Od nekdaj sta si želela živeti v Evropi – preden sta se preselila v Slovenijo sta tako že živela in delala na Finskem. Slovenija se je v Kerryijino srce usidrala že ob prvem obisku, ko je letalo pristalo na Brniku in je zagledala zelene gozdove in zasnežene vrhove gora. Takrat je prvič pomislila, da bi lahko živela tu.
Američanka Kerry Trobec ima slovenski priimek, za kar so “krive” slovenske korenine njenega moža Edwarda. Njuni začetni obiski pri nas so bili zato namenjeni tudi raziskovanju Edwardovega izvora. Poiskala in spoznala sta nekaj slovenskih sorodnikov, ti pa so ju dobro spoznali s slovenskim žganjem. Kerry zdaj pripravlja svoje borovničke.
Letos pa prvič pripravljam orehovec. Mislim, da bo to lepo božično darilo za prijatelje. Ampak najprej ga bom poskusila sama, da jih ne zastrupim.
Pove, da njen prvi poskus priprave potice, ki se je zgodil, ko je še živela v ZDA, ni bil uspešen: “Kot bi jedel čevelj!” Zdaj jo priprave potice uči Edwardova najstarejša sestrična.
“Začela sem z branjem otroških knjig v slovenskem jeziku,” o poskusih učenja slovenskega jezika pove Američanka. Čeprav slovensko še ne govori, rada prebira knjige slovenskih avtorjev v angleškem jeziku. Temačnost Draga Jančarja, življenje Borisa Pahorja, razmišljanja Slavoja Žižka in večna aktualnost Bartolovega Alamuta ji niso neznanke. Ugotovila je celo, da prevajalec, ki je Alamuta prevedel v angleščino, prihaja iz njenega domačega kraja, Seattla.
Vsak dan tudi berem novice v angleščini na RTV MMC. Tam sem se naučila veliko o Sloveniji. Moram se zahvaliti Jaki Bartolju, ki piše članke, iz katerih sem se veliko naučila o vaši kulturi, zgodovini in sploh o stvareh, ki jih je dobro vedeti.
Kljub temu da govori francosko, špansko ter italijansko in kljub temu da z branjem Slovarja slovenskega knjižnega jezika poskuša doumeti osnove našega jezika, ji slovenščina povzroča težave.
Če hočem odgovoriti na postavljeno vprašanje, ne morem uporabiti enakega sklona. Sklon v odgovoru se spremeni. To me spravlja ob živce! Ugotovila sem, da je več kot 80 končnic, ki se jih moram naučiti. Ko me nekdo nekaj vpraša, sem kot srna pred žarometi.
Ko jo vprašamo, katere razlike med življenjem v ZDA in življenjem v Sloveniji najbolj bodejo v oči, našteje tri: varnost na ulici, kakovost hrane in socialna mreža. “V ZDA veliko ljudi živi na ulici, v šotorih. V stalnih šotorih z imeni na vhodu. Ko sem to prvič videla, sem se razjokala. Najemnine so tako zelo drage. Ljudje si preprosto ne morejo privoščiti bivališča. Tega tu ne vidiš.“
Če ne drugega, imate vsaj drug drugega. V sosednji hiši recimo živijo štiri generacije. Ti ljudje vedo, da imajo ob sebi nekoga, ki jim bo vedno poskušal pomagati.
Kerry in Edward sta postala nekakšna ambasadorja naše države. Pogosto namreč gostita prijatelje, ki ju obiščejo v Jagodju, in se – kot sta nam zatrdila – v Slovenijo zaljubijo že ob prvem obisku.
401 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor z Američanko, ki živi v Jagodju pri Izoli
Kerry in Edward Trobec prihajata iz ameriškega Seattla. Od nekdaj sta si želela živeti v Evropi – preden sta se preselila v Slovenijo sta tako že živela in delala na Finskem. Slovenija se je v Kerryijino srce usidrala že ob prvem obisku, ko je letalo pristalo na Brniku in je zagledala zelene gozdove in zasnežene vrhove gora. Takrat je prvič pomislila, da bi lahko živela tu.
Američanka Kerry Trobec ima slovenski priimek, za kar so “krive” slovenske korenine njenega moža Edwarda. Njuni začetni obiski pri nas so bili zato namenjeni tudi raziskovanju Edwardovega izvora. Poiskala in spoznala sta nekaj slovenskih sorodnikov, ti pa so ju dobro spoznali s slovenskim žganjem. Kerry zdaj pripravlja svoje borovničke.
Letos pa prvič pripravljam orehovec. Mislim, da bo to lepo božično darilo za prijatelje. Ampak najprej ga bom poskusila sama, da jih ne zastrupim.
Pove, da njen prvi poskus priprave potice, ki se je zgodil, ko je še živela v ZDA, ni bil uspešen: “Kot bi jedel čevelj!” Zdaj jo priprave potice uči Edwardova najstarejša sestrična.
“Začela sem z branjem otroških knjig v slovenskem jeziku,” o poskusih učenja slovenskega jezika pove Američanka. Čeprav slovensko še ne govori, rada prebira knjige slovenskih avtorjev v angleškem jeziku. Temačnost Draga Jančarja, življenje Borisa Pahorja, razmišljanja Slavoja Žižka in večna aktualnost Bartolovega Alamuta ji niso neznanke. Ugotovila je celo, da prevajalec, ki je Alamuta prevedel v angleščino, prihaja iz njenega domačega kraja, Seattla.
Vsak dan tudi berem novice v angleščini na RTV MMC. Tam sem se naučila veliko o Sloveniji. Moram se zahvaliti Jaki Bartolju, ki piše članke, iz katerih sem se veliko naučila o vaši kulturi, zgodovini in sploh o stvareh, ki jih je dobro vedeti.
Kljub temu da govori francosko, špansko ter italijansko in kljub temu da z branjem Slovarja slovenskega knjižnega jezika poskuša doumeti osnove našega jezika, ji slovenščina povzroča težave.
Če hočem odgovoriti na postavljeno vprašanje, ne morem uporabiti enakega sklona. Sklon v odgovoru se spremeni. To me spravlja ob živce! Ugotovila sem, da je več kot 80 končnic, ki se jih moram naučiti. Ko me nekdo nekaj vpraša, sem kot srna pred žarometi.
Ko jo vprašamo, katere razlike med življenjem v ZDA in življenjem v Sloveniji najbolj bodejo v oči, našteje tri: varnost na ulici, kakovost hrane in socialna mreža. “V ZDA veliko ljudi živi na ulici, v šotorih. V stalnih šotorih z imeni na vhodu. Ko sem to prvič videla, sem se razjokala. Najemnine so tako zelo drage. Ljudje si preprosto ne morejo privoščiti bivališča. Tega tu ne vidiš.“
Če ne drugega, imate vsaj drug drugega. V sosednji hiši recimo živijo štiri generacije. Ti ljudje vedo, da imajo ob sebi nekoga, ki jim bo vedno poskušal pomagati.
Kerry in Edward sta postala nekakšna ambasadorja naše države. Pogosto namreč gostita prijatelje, ki ju obiščejo v Jagodju, in se – kot sta nam zatrdila – v Slovenijo zaljubijo že ob prvem obisku.
Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.
“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.
V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?
Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.
Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.
Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.
Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.
Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.
Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.
Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.
Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.
Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.
Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.
V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.
Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.
Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.
V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.
Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.
Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.
Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.
Neveljaven email naslov