Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!
Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.
Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.
Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.
Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.
Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.
32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!
Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.
Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.
Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar.
Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.
V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc.
Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.
Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.
Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.
Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar.
»Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.
V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.
Neveljaven email naslov