Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje

25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.

Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:

Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.

Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.

Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?

Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.

Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?

Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.

Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:

 Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.

Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.