Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rus, ki je bil že dvakrat na Triglavu in ki so mu v Sloveniji že ukradli kolo
»Dvakrat sem že bil na Triglavu, torej sem že skoraj Slovenec,« rad pove Andrej Budanov, ki se je v Slovenijo iz Moskve skupaj z ženo preselil pred petimi leti. Posebnih težav pri pridobivanju različnih dovoljenj in vpeljavi posla nista imela, tako da jima vsaj za zdaj slovenski birokratski aparat ne povzroča sivih las. V središču Ljubljane sta odprla trgovino z ruskimi slaščicami, ki so jo za svojo vzeli predvsem v Sloveniji živeči državljani držav nekdanje Sovjetske zveze. Pa tudi Slovenci radi poskusimo bonbone, imenovane ptičje mleko, ali kupimo pravi ruski kaviar in vodko.
Ruske hrane tako Andrej Budanov tu ne pogreša, saj jo sam uvozi. Všeč mu je tudi slovenska kulinarika, čeprav ima težavo najti prave slovenske jedi.
“Kdaj, ko pridem v različne restavracije, ne vem natančno, ali sem naročil slovensko hrano, bosansko ali srbsko …”
Slovenci so po mnenju Rusa zelo prijazni, mirni in živijo počasi in z manj stresa kot Moskovčani. Lahko se ukvarjajo s konjički in imajo okoli hiš lepe vrtove. Tudi za rekreacijo je v Sloveniji dovolj časa, ljubimo hribe in kolesarjenje.
“V Moskvi nihče ne gre v službo s kolesom … Tu pa je veliko kolesarjev, zjutraj, zvečer … Dobro je, da imate možnosti za kolesarjenje, kolesarske steze, prostor za parkiranje koles. Slabo pa je, da kolesa kradejo, moji ženi so ga že ukradli. Vidim, da veliko Slovencev uporablja staro kolo, ki nikogar ne zamika.”
In še ena podrobnost Andreja Budanova vedno znova preseneča: v Sloveniji živi veliko neporočenih parov.
“To je zanimivo, saj v Rusiji na to, če nisi poročen, gledajo kot na nekaj, kar ni prav … Tu pa poznam par, upokojenca sta že in imata otroke in vnuke, pa nista poročena. To je nam čudno.”
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Rus, ki je bil že dvakrat na Triglavu in ki so mu v Sloveniji že ukradli kolo
»Dvakrat sem že bil na Triglavu, torej sem že skoraj Slovenec,« rad pove Andrej Budanov, ki se je v Slovenijo iz Moskve skupaj z ženo preselil pred petimi leti. Posebnih težav pri pridobivanju različnih dovoljenj in vpeljavi posla nista imela, tako da jima vsaj za zdaj slovenski birokratski aparat ne povzroča sivih las. V središču Ljubljane sta odprla trgovino z ruskimi slaščicami, ki so jo za svojo vzeli predvsem v Sloveniji živeči državljani držav nekdanje Sovjetske zveze. Pa tudi Slovenci radi poskusimo bonbone, imenovane ptičje mleko, ali kupimo pravi ruski kaviar in vodko.
Ruske hrane tako Andrej Budanov tu ne pogreša, saj jo sam uvozi. Všeč mu je tudi slovenska kulinarika, čeprav ima težavo najti prave slovenske jedi.
“Kdaj, ko pridem v različne restavracije, ne vem natančno, ali sem naročil slovensko hrano, bosansko ali srbsko …”
Slovenci so po mnenju Rusa zelo prijazni, mirni in živijo počasi in z manj stresa kot Moskovčani. Lahko se ukvarjajo s konjički in imajo okoli hiš lepe vrtove. Tudi za rekreacijo je v Sloveniji dovolj časa, ljubimo hribe in kolesarjenje.
“V Moskvi nihče ne gre v službo s kolesom … Tu pa je veliko kolesarjev, zjutraj, zvečer … Dobro je, da imate možnosti za kolesarjenje, kolesarske steze, prostor za parkiranje koles. Slabo pa je, da kolesa kradejo, moji ženi so ga že ukradli. Vidim, da veliko Slovencev uporablja staro kolo, ki nikogar ne zamika.”
In še ena podrobnost Andreja Budanova vedno znova preseneča: v Sloveniji živi veliko neporočenih parov.
“To je zanimivo, saj v Rusiji na to, če nisi poročen, gledajo kot na nekaj, kar ni prav … Tu pa poznam par, upokojenca sta že in imata otroke in vnuke, pa nista poročena. To je nam čudno.”
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov