Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji varujemo človekove pravice in skrbimo za svoje okolje, v Kazahstanu je drugače - ne poznajo niti ločevanja odpadkov
Manas Mussapirov je v Sloveniji manj kot leto, v Slovenijo pa ni prišel ne zaradi ljubezni ne zaradi poslovnih priložnosti, temveč zaradi našega odnosa do okolja. Kazahstanca kazaških korenin so prepričali čist zrak, ločevanje odpadkov in ekološki izdelki v trgovinah. Svoji hčeri namreč želi le najboljše, zato z družino, ki se mu sicer lahko pridruži le za tri mesece, kolikor traja turistična viza, išče prihodnost v Evropski uniji. Tu je sicer zaradi njegovega azijskega videza ter naše zadržanosti in stereotipov težko najti najemniško stanovanje, pravi, a prednosti življenja v Sloveniji je veliko.
“Želim, da hči odrašča v varnem in zdravem okolju, v katerem je tudi zdravstvena oskrba dobra. V Evropi ste ekološko zelo ozaveščeni, več je tudi predpisov in normativov. Slovenijo imamo radi tudi zato, ker ni velika država, ima pa lepo naravo, zanimiva je tudi vaša zgodovina. Zrak tukaj je čistejši, najbrž morajo avtomobili tu upoštevati višje okoljske standarde, prav tako se mora industrija držati strožjih pravil glede tega, kaj vrača v okolje. Ko stojiš zunaj na prostem v Sloveniji ali v Kazahstanu, je zrak drugačen. Tukaj je čistejši, več je vlage, v Kazahstanu pa je zrak zelo suh, kar tudi ni najboljše za zdravje. V Sloveniji je ponudba ekoloških živil in bioizdelkov, izdelanih v Sloveniji, velika, v Kazahstanu pa večina izdelkov pride iz Rusije ali katere druge države in je zelo težko slediti njihovemu izvoru in kakovosti. (…) V Kazahstanu so ljudje manj dejavni v politiki in ekologiji, to je najbrž razumljivo glede na politično preteklost in dejstvo, da smo postsocialistična država, iz česar izvira kar nekaj težav. Če vzamemo za primer nekaj tako preprostega, kot je ločevanje odpadkov na papir, embalažo in biološke odpadke: tega v Kazahstanu ne poznamo, vse gre v isti koš.”
Zanimivo je, da 27-letni Manas Mussapirov Slovenije prej ni poznal. Med študijem je bil dvakrat v Združenih državah Amerike, v Evropo pa ni potoval. Kako sta se torej z ženo odločila za Slovenijo?
“Vse sva raziskala na spletu. Še dobro, da imamo zdaj to možnost. Primerjala sva različne evropske države in poskušala najti verodostojne informacije – na spletu najdeš tako kritike kot pohvale. A glavna pričakovanja, ki sva jih imela glede Slovenije, so se izpolnila.”
Vsaj letos mu gre na roke tudi zima v Sloveniji. Manas Mussapirov namreč ne mara mraza, in čeprav je Kazahstan lepa država, pravi, da so zime tam premrzle. V januarju in februarju se temperature namreč spustijo tudi na –30, –40 stopinj Celzija, v takem mrazu pa se je z otrokom zunaj nemogoče sprehajati.
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Sloveniji varujemo človekove pravice in skrbimo za svoje okolje, v Kazahstanu je drugače - ne poznajo niti ločevanja odpadkov
Manas Mussapirov je v Sloveniji manj kot leto, v Slovenijo pa ni prišel ne zaradi ljubezni ne zaradi poslovnih priložnosti, temveč zaradi našega odnosa do okolja. Kazahstanca kazaških korenin so prepričali čist zrak, ločevanje odpadkov in ekološki izdelki v trgovinah. Svoji hčeri namreč želi le najboljše, zato z družino, ki se mu sicer lahko pridruži le za tri mesece, kolikor traja turistična viza, išče prihodnost v Evropski uniji. Tu je sicer zaradi njegovega azijskega videza ter naše zadržanosti in stereotipov težko najti najemniško stanovanje, pravi, a prednosti življenja v Sloveniji je veliko.
“Želim, da hči odrašča v varnem in zdravem okolju, v katerem je tudi zdravstvena oskrba dobra. V Evropi ste ekološko zelo ozaveščeni, več je tudi predpisov in normativov. Slovenijo imamo radi tudi zato, ker ni velika država, ima pa lepo naravo, zanimiva je tudi vaša zgodovina. Zrak tukaj je čistejši, najbrž morajo avtomobili tu upoštevati višje okoljske standarde, prav tako se mora industrija držati strožjih pravil glede tega, kaj vrača v okolje. Ko stojiš zunaj na prostem v Sloveniji ali v Kazahstanu, je zrak drugačen. Tukaj je čistejši, več je vlage, v Kazahstanu pa je zrak zelo suh, kar tudi ni najboljše za zdravje. V Sloveniji je ponudba ekoloških živil in bioizdelkov, izdelanih v Sloveniji, velika, v Kazahstanu pa večina izdelkov pride iz Rusije ali katere druge države in je zelo težko slediti njihovemu izvoru in kakovosti. (…) V Kazahstanu so ljudje manj dejavni v politiki in ekologiji, to je najbrž razumljivo glede na politično preteklost in dejstvo, da smo postsocialistična država, iz česar izvira kar nekaj težav. Če vzamemo za primer nekaj tako preprostega, kot je ločevanje odpadkov na papir, embalažo in biološke odpadke: tega v Kazahstanu ne poznamo, vse gre v isti koš.”
Zanimivo je, da 27-letni Manas Mussapirov Slovenije prej ni poznal. Med študijem je bil dvakrat v Združenih državah Amerike, v Evropo pa ni potoval. Kako sta se torej z ženo odločila za Slovenijo?
“Vse sva raziskala na spletu. Še dobro, da imamo zdaj to možnost. Primerjala sva različne evropske države in poskušala najti verodostojne informacije – na spletu najdeš tako kritike kot pohvale. A glavna pričakovanja, ki sva jih imela glede Slovenije, so se izpolnila.”
Vsaj letos mu gre na roke tudi zima v Sloveniji. Manas Mussapirov namreč ne mara mraza, in čeprav je Kazahstan lepa država, pravi, da so zime tam premrzle. V januarju in februarju se temperature namreč spustijo tudi na –30, –40 stopinj Celzija, v takem mrazu pa se je z otrokom zunaj nemogoče sprehajati.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov