Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji varujemo človekove pravice in skrbimo za svoje okolje, v Kazahstanu je drugače - ne poznajo niti ločevanja odpadkov
Manas Mussapirov je v Sloveniji manj kot leto, v Slovenijo pa ni prišel ne zaradi ljubezni ne zaradi poslovnih priložnosti, temveč zaradi našega odnosa do okolja. Kazahstanca kazaških korenin so prepričali čist zrak, ločevanje odpadkov in ekološki izdelki v trgovinah. Svoji hčeri namreč želi le najboljše, zato z družino, ki se mu sicer lahko pridruži le za tri mesece, kolikor traja turistična viza, išče prihodnost v Evropski uniji. Tu je sicer zaradi njegovega azijskega videza ter naše zadržanosti in stereotipov težko najti najemniško stanovanje, pravi, a prednosti življenja v Sloveniji je veliko.
“Želim, da hči odrašča v varnem in zdravem okolju, v katerem je tudi zdravstvena oskrba dobra. V Evropi ste ekološko zelo ozaveščeni, več je tudi predpisov in normativov. Slovenijo imamo radi tudi zato, ker ni velika država, ima pa lepo naravo, zanimiva je tudi vaša zgodovina. Zrak tukaj je čistejši, najbrž morajo avtomobili tu upoštevati višje okoljske standarde, prav tako se mora industrija držati strožjih pravil glede tega, kaj vrača v okolje. Ko stojiš zunaj na prostem v Sloveniji ali v Kazahstanu, je zrak drugačen. Tukaj je čistejši, več je vlage, v Kazahstanu pa je zrak zelo suh, kar tudi ni najboljše za zdravje. V Sloveniji je ponudba ekoloških živil in bioizdelkov, izdelanih v Sloveniji, velika, v Kazahstanu pa večina izdelkov pride iz Rusije ali katere druge države in je zelo težko slediti njihovemu izvoru in kakovosti. (…) V Kazahstanu so ljudje manj dejavni v politiki in ekologiji, to je najbrž razumljivo glede na politično preteklost in dejstvo, da smo postsocialistična država, iz česar izvira kar nekaj težav. Če vzamemo za primer nekaj tako preprostega, kot je ločevanje odpadkov na papir, embalažo in biološke odpadke: tega v Kazahstanu ne poznamo, vse gre v isti koš.”
Zanimivo je, da 27-letni Manas Mussapirov Slovenije prej ni poznal. Med študijem je bil dvakrat v Združenih državah Amerike, v Evropo pa ni potoval. Kako sta se torej z ženo odločila za Slovenijo?
“Vse sva raziskala na spletu. Še dobro, da imamo zdaj to možnost. Primerjala sva različne evropske države in poskušala najti verodostojne informacije – na spletu najdeš tako kritike kot pohvale. A glavna pričakovanja, ki sva jih imela glede Slovenije, so se izpolnila.”
Vsaj letos mu gre na roke tudi zima v Sloveniji. Manas Mussapirov namreč ne mara mraza, in čeprav je Kazahstan lepa država, pravi, da so zime tam premrzle. V januarju in februarju se temperature namreč spustijo tudi na –30, –40 stopinj Celzija, v takem mrazu pa se je z otrokom zunaj nemogoče sprehajati.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Sloveniji varujemo človekove pravice in skrbimo za svoje okolje, v Kazahstanu je drugače - ne poznajo niti ločevanja odpadkov
Manas Mussapirov je v Sloveniji manj kot leto, v Slovenijo pa ni prišel ne zaradi ljubezni ne zaradi poslovnih priložnosti, temveč zaradi našega odnosa do okolja. Kazahstanca kazaških korenin so prepričali čist zrak, ločevanje odpadkov in ekološki izdelki v trgovinah. Svoji hčeri namreč želi le najboljše, zato z družino, ki se mu sicer lahko pridruži le za tri mesece, kolikor traja turistična viza, išče prihodnost v Evropski uniji. Tu je sicer zaradi njegovega azijskega videza ter naše zadržanosti in stereotipov težko najti najemniško stanovanje, pravi, a prednosti življenja v Sloveniji je veliko.
“Želim, da hči odrašča v varnem in zdravem okolju, v katerem je tudi zdravstvena oskrba dobra. V Evropi ste ekološko zelo ozaveščeni, več je tudi predpisov in normativov. Slovenijo imamo radi tudi zato, ker ni velika država, ima pa lepo naravo, zanimiva je tudi vaša zgodovina. Zrak tukaj je čistejši, najbrž morajo avtomobili tu upoštevati višje okoljske standarde, prav tako se mora industrija držati strožjih pravil glede tega, kaj vrača v okolje. Ko stojiš zunaj na prostem v Sloveniji ali v Kazahstanu, je zrak drugačen. Tukaj je čistejši, več je vlage, v Kazahstanu pa je zrak zelo suh, kar tudi ni najboljše za zdravje. V Sloveniji je ponudba ekoloških živil in bioizdelkov, izdelanih v Sloveniji, velika, v Kazahstanu pa večina izdelkov pride iz Rusije ali katere druge države in je zelo težko slediti njihovemu izvoru in kakovosti. (…) V Kazahstanu so ljudje manj dejavni v politiki in ekologiji, to je najbrž razumljivo glede na politično preteklost in dejstvo, da smo postsocialistična država, iz česar izvira kar nekaj težav. Če vzamemo za primer nekaj tako preprostega, kot je ločevanje odpadkov na papir, embalažo in biološke odpadke: tega v Kazahstanu ne poznamo, vse gre v isti koš.”
Zanimivo je, da 27-letni Manas Mussapirov Slovenije prej ni poznal. Med študijem je bil dvakrat v Združenih državah Amerike, v Evropo pa ni potoval. Kako sta se torej z ženo odločila za Slovenijo?
“Vse sva raziskala na spletu. Še dobro, da imamo zdaj to možnost. Primerjala sva različne evropske države in poskušala najti verodostojne informacije – na spletu najdeš tako kritike kot pohvale. A glavna pričakovanja, ki sva jih imela glede Slovenije, so se izpolnila.”
Vsaj letos mu gre na roke tudi zima v Sloveniji. Manas Mussapirov namreč ne mara mraza, in čeprav je Kazahstan lepa država, pravi, da so zime tam premrzle. V januarju in februarju se temperature namreč spustijo tudi na –30, –40 stopinj Celzija, v takem mrazu pa se je z otrokom zunaj nemogoče sprehajati.
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
Neveljaven email naslov