Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Korejka Minyoung Chang opaža, da smo si Slovenci in Korejci zelo podobni
Minyoung Chang prihaja iz Koreje, stara je 44 let, v Ljubljano se je preselila z družino, saj je mož tu dobil službo. Čeprav je od tega minilo že pet let, se svojega prihoda v našo državo še vedno zelo dobro spomni …
Spomnim se svojega prvega prihoda na ljubljansko letališče. Ko sem opazovala Ljubljano iz zraka, je bila vsa zelena, pokrajina je bila tako čudovita, spomnila me je na Švico. Ko sem prispela v središče prestolnice, sem bila šokirana. Ceste in ulice so bile skoraj zapuščene, nikjer nikogar. Ker prihajam iz Seula, metropolitanskega mesta, v katerem je vedno gneča, veliko ljudi, veliko hrupa, je bila to zame velika sprememba – takšna tišina, čistoča in tako malo ljudi.
Čeprav je bila to velika sprememba, ji je bila všeč. Že naslednji dan po prihodu v slovensko prestolnico je obiskala park Tivoli, tam pa ji je najbolj padlo v oko to, kako družinsko usmerjen narod smo Slovenci. V Koreji vloga očeta ni tako pomembna, ko stopiš v trgovino, tako slišiš le, kako otroci kličejo »mama, mama, mama«. Navdušilo jo je, da se očetje tu pri nas ukvarjajo z otroki, hodijo z njimi na igrišče, skrbijo za njih in celo vzamejo očetovski dopust.
Seul, rojstno mesto naše sogovornice, sicer po številu prebivalcev sodi med najbolj naseljena mesta na svetu. Glede na sorazmerno majhno površino je tudi eno najmanjših in nagosteje naseljenih glavnih mest. Z več kot tremi milijoni registriranih vozil je mesto pogosto prizorišče prometnih zastojev.
V Koreji je zaradi velikega števila prebivalcev na cestah veliko avtov, zato je seveda priročneje uporabljati javna prevozna sredstva, tudi zato, da prihraniš čas. Pri nas imamo visoko tehnološko podzemno železnico z devetimi linijami, prav tako imamo zelo dobre avtobusne povezave med manjšimi kraji. Če primerjam javni prevoz tu v Sloveniji, lahko rečem, da je razlika očitna, predvsem ob koncu tedna, med prazniki in počitnicami, ko vlaki in avtobusi peljejo zelo redko. Spomnim se, da sem morala nekoč v Domžale in sem en avtobus ravno zamudila, na drugega pa morala potem čakati kar eno uro.
A če so razlike pri javnem prevozu očitne, so te dosti manjše, ko primerja navade in običaje.
Mislim, da so Slovenci zelo podobni Korejcem. Prijazni, potrpežljivi, delovni. V njihovi družbi mi je vedno lepo, prijetno. Ko sem živela v Moskvi, sem čutila, da smo Korejci in Rusi kot voda in olje, kar ne gre dobro skupaj. Tukaj pa se počutim zelo dobro, kot bi bila v Seulu.
Minyoung Chang je ob koncu povedala še, da si z družino želi ostati v Sloveniji in da o selitvi ne razmišljajo, Slovencem pa se ob tej priložnosti zahvaljuje za to, ker so tako prijazni do tujcev in ker se v Sloveniji sama ravno zaradi njih počuti kot doma. Ob tem dodaja še, da tisto, v kar se obiskovalec ali tujec v Sloveniji zaljubi, ni samo lepa pokrajina, temveč predvsem dobro srce in iskren nasmeh tukajšnjih domačinov.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Korejka Minyoung Chang opaža, da smo si Slovenci in Korejci zelo podobni
Minyoung Chang prihaja iz Koreje, stara je 44 let, v Ljubljano se je preselila z družino, saj je mož tu dobil službo. Čeprav je od tega minilo že pet let, se svojega prihoda v našo državo še vedno zelo dobro spomni …
Spomnim se svojega prvega prihoda na ljubljansko letališče. Ko sem opazovala Ljubljano iz zraka, je bila vsa zelena, pokrajina je bila tako čudovita, spomnila me je na Švico. Ko sem prispela v središče prestolnice, sem bila šokirana. Ceste in ulice so bile skoraj zapuščene, nikjer nikogar. Ker prihajam iz Seula, metropolitanskega mesta, v katerem je vedno gneča, veliko ljudi, veliko hrupa, je bila to zame velika sprememba – takšna tišina, čistoča in tako malo ljudi.
Čeprav je bila to velika sprememba, ji je bila všeč. Že naslednji dan po prihodu v slovensko prestolnico je obiskala park Tivoli, tam pa ji je najbolj padlo v oko to, kako družinsko usmerjen narod smo Slovenci. V Koreji vloga očeta ni tako pomembna, ko stopiš v trgovino, tako slišiš le, kako otroci kličejo »mama, mama, mama«. Navdušilo jo je, da se očetje tu pri nas ukvarjajo z otroki, hodijo z njimi na igrišče, skrbijo za njih in celo vzamejo očetovski dopust.
Seul, rojstno mesto naše sogovornice, sicer po številu prebivalcev sodi med najbolj naseljena mesta na svetu. Glede na sorazmerno majhno površino je tudi eno najmanjših in nagosteje naseljenih glavnih mest. Z več kot tremi milijoni registriranih vozil je mesto pogosto prizorišče prometnih zastojev.
V Koreji je zaradi velikega števila prebivalcev na cestah veliko avtov, zato je seveda priročneje uporabljati javna prevozna sredstva, tudi zato, da prihraniš čas. Pri nas imamo visoko tehnološko podzemno železnico z devetimi linijami, prav tako imamo zelo dobre avtobusne povezave med manjšimi kraji. Če primerjam javni prevoz tu v Sloveniji, lahko rečem, da je razlika očitna, predvsem ob koncu tedna, med prazniki in počitnicami, ko vlaki in avtobusi peljejo zelo redko. Spomnim se, da sem morala nekoč v Domžale in sem en avtobus ravno zamudila, na drugega pa morala potem čakati kar eno uro.
A če so razlike pri javnem prevozu očitne, so te dosti manjše, ko primerja navade in običaje.
Mislim, da so Slovenci zelo podobni Korejcem. Prijazni, potrpežljivi, delovni. V njihovi družbi mi je vedno lepo, prijetno. Ko sem živela v Moskvi, sem čutila, da smo Korejci in Rusi kot voda in olje, kar ne gre dobro skupaj. Tukaj pa se počutim zelo dobro, kot bi bila v Seulu.
Minyoung Chang je ob koncu povedala še, da si z družino želi ostati v Sloveniji in da o selitvi ne razmišljajo, Slovencem pa se ob tej priložnosti zahvaljuje za to, ker so tako prijazni do tujcev in ker se v Sloveniji sama ravno zaradi njih počuti kot doma. Ob tem dodaja še, da tisto, v kar se obiskovalec ali tujec v Sloveniji zaljubi, ni samo lepa pokrajina, temveč predvsem dobro srce in iskren nasmeh tukajšnjih domačinov.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov